Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo
Neverjetno je, kako si nihče od protagonistov, analitikov in celo javnost sama ni zastavil pravega vprašanja. Ker če bi si ga, bi vsi skupaj dobili pravi odgovor.
Najprej pa k osnovam; kot vemo, so evropski poslanci skočili v zrak, ko je Šarec govor pred Evropskim parlamentom odpovedal. V zrak so skočili tudi tisti, za zdaj še domači politiki, ki upajo, da bodo s skokom na Šarca skočili v Bruselj. Potem pa jim je Šarec na krilih javnomnenjske podpore svoji vladi vrnil z enako mero in so se v parlamentu malo zmerjali – a hujšega ni bilo.
Torej; odgovora na eno vprašanje, ali je napaka, da Šarec ni govoril v evropskem parlamentu, sta nelogično dva in oba sta pravilna … Če bi Šarec med govorom v Bruslju trosil neumnosti, je boljše, da ni govoril, če pa bi govoril modro, je škoda, da govora ni imel …
Za lažje razumevanje bomo analizo predstavili v maniri Evrostatovega anketnega vprašalnika.
VPRAŠANJE: Zakaj je škoda, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko med govorom predstavil slovensko vizijo; nov, inovativen pogled in sveže predloge za sodobnejšo, bolj demokratično in učinkovito Evropsko unijo.
VPRAŠANJE: Zakaj je prav, da Šarec ni govoril pred Evropskim parlamentom?
ODGOVOR: Ker bi lahko govoril neumnosti v domačijskem slogu: »A zdaj pa naj se mi učimo voziti po levi,« in podobne všečno/prazne približke zdravi kmečki pameti.
VPRAŠANJE: Ali bi Šarčeve modrosti oziroma neumnosti sploh kdo slišal?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bi bila prazna, kot je bila prazna med podobnim govorom premierov Slovaške in Malte.
VPRAŠANJE: Ali bodo Šarčeve modrosti oziroma neumnosti slišali, ko bo govoril v novem sklicu parlamenta?
ODGOVOR: Težko verjetno, dvorana bo na pol prazna.
VPRAŠANJE: Ali lahko evropski poslanci pričakujejo kakršenkoli izplen iz govorov osemindvajsetih predsednikov nacionalnih vlad?
ODGOVOR: Izplena sicer ne morejo pričakovati, lahko pa pričakujejo dnevnice.
VPRAŠANJE: Ali ima torej Evropski parlament sploh kakšen smisel?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima torej smisel demokracija sama?
ODGOVOR: Ne, ga nima.
VPRAŠANJE: Ali ima smisel Evropska unija?
ODGOVOR: Je nekaj daljši …
… Te dni je moderno pljuvanje po Evropski uniji; na pol fašistični diktatorji, populisti vseh vrst, internetni modreci, evroskeptiki in pol Britancev – vsi pljuvajo po Evropski uniji. Da je Junker pijanček, da so poslanci navadni kruhoborci, da je bruseljska birokracija mastodont … take stvari. A vse te evropske sredobežne sile, ki privlačijo tako nasprotnike kot zagovornike evropske ideje, so obupno zastarele. Ko se slovenski evroposlanci prepirajo s premierom o njegovi vlogi pri razvoju evropske ideje, ta pa jih nazaj provocira z njihovo vlogo pri razvoju evropske ideje, so oboji zastareli do absurda.
Na srečo je evropsko povezovanje zasadilo sad evropskosti, ki danes uspeva onkraj kmetijskih subvencij, razvojnih regionalnih skladov in političnih elit. Tudi evroskeptiki, ki se bojijo, da nastajajo “Združene države Evrope“, kar bi pomenilo smrt nacionalnih držav, bijejo plat zvona v prazno.
Mlade, nove in neobremenjene generacije so znotraj Evrope že zdavnaj nadnacionalne. Izobraževalni programi, kot je recimo Erasmus plus, so hote ali nehote vzgojili Evropejce, ki v svojem razumevanju evropskega povezovanja stokrat presegajo miselni instrumentarij, s katerim razpolagata Ljudmila Novak ali Marjan Šarec.
Projekcije osemindvajsetih nacionalnih frustracij, ki so združene v Evropskem parlamentu, so na ulicah evropskih mest, kot tudi v mladih, inovativnih podjetjih, že zdavnaj presežene.
Naši in z njimi ostali evropski politiki nemoderno razumejo evropski proces kot kotaleči se klobčič nacionalne tvarine; ko bo volnena nit v celoti razvita, bo zmanjkalo žlahtne nacionalnosti posameznih evropskih narodov. A ideja, da več Evrope pomeni manj nacionalne identitete, je butasta, nevarna, predvsem pa presežena … Kot so presežene vse te dramatične evropske zgodbe, ki jih lahko vsak dan spremljate v medijih – vključno z brexitom.
Evropa stvari, ki išče svoj institucionalni okvir, ki voli parlament, komisijo in ki sama sebe prevaja v osemindvajset jezikov, je za zdaj še politična realnost. Evropa vrednot, ki trenutno sicer še študira, ali pa demonstrira – pa je Evropa jutrišnjega dne: ta Evropa bo Šarcu izdala spomine, Novakovi pa knjigo receptov …
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Neveljaven email naslov