Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka

“Danes pa bomo dali vse od sebe!” Včasih so vse od sebe dajali samo športniki, na polju pop kulture pa sta šele pred nedavnim vse od sebe napovedala tudi Zala in Gašper. Tako tudi novinarskemu cehu, ki je dolgo trpel očitke, da daje od sebe le vse štiri, ne ostane drugega, kot da da od sebe prav vse. Tako se bomo zakopali v eno najtežjih tem, kadarkoli obravnavanih v naši teoretično podhranjeni oddaji. Danes bomo govorili o evropskih volitvah. Pa ne o volitvah kot takšnih, temveč predvsem o evroskepticizmu.

Gre pa tako. Evropske volitve, oziroma volilna agitacija prihaja v tisto neprijetno fazo, ko se demokracija začne mešati z volilno patetiko. Na koncu zmeraj zmaga volilna patetika, ampak vsaj do volilnega molka bo treba nekako preživeti.

Vsi analitiki prerokujejo katastrofalno nizko udeležbo in ker so volitve še na neroden datum, bo zabavno opazovati, ali bodo pikniki za dan mladosti, nekaj strahotno arhaičnega in celo ideološko spornega, po udeležbi presegli evropske volitve; nekaj zelo arhaičnega in ideološko spornega. Spornega in arhaičnega seveda le za določene sloje; za nas, zagrizene demokrate, so volitve svete.

Letos je ob običajnem predvolilnem vzdušju obveznih likov, ki jih stranke izvajajo, ker se to od njih pričakuje, ter obveznih kandidatov, ki računajo na eno boljših služb v Evropi, le zaznati nekaj razburjenja. Pojav populističnih oziroma evroskeptičnih strank je vsaj malo razburkal sivino in zadrego pred volitvami, ki je ne more odgnati niti nova televizijska grafika. Še manj pa nove žurnalistične pogruntavščine večernih soočenj. Na kratko: na volitvah bodo sodelovale tudi nekatere stranke, sploh pa posamezniki, ki so evroskeptiki. Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.

Danes tako ne obravnavamo javnomnenjskega evroskepticizma, ki se manifestira v splošnem vzdušju nenaklonjenosti do institucij EU, temveč nas bolj zanima strankarski evroskepticizem; se pravi nas zanimajo politične stranke in njihovi kandidati, katerih politična ideologija ali celo raison d etre temeljita na odklonilnem odnosu do EU. In seveda bistveno: “Zakaj pri hudiču greš na evropske volitve, če si evroskeptik?” Pa da ne bi poslušali preveč o tem, kako je treba institucijo spremeniti, ali reformirati, ali porušiti od znotraj …

Če sem evrosong skeptik, ne poslušam evrovizijskih popevk. Če sem agro skeptik, ne uživam kmetijskih pridelkov. Če sem tele skeptik ne gledam televizije. V današnjem svetu, polnem samoomejevanja, so pravila nepočetja tistega, proti čemur se deklariramo, pa res natančno določena. Če sem vegetarijanec, nočem imeti ničesar z mesom. Če sem evroskeptik, nočem imeti ničesar z Evropo. In ni nam treba nasesti na marnje, da so evroskeptiki samo proti bruseljski birokraciji in proti ugašanju nacionalnih držav. Evropski projekt je tiste sorte, ki ne pozna tretje poti. Ali si za, ali si proti.

S tega stališča je udeležba evroskeptikov na evropskih volitvah milo rečeno čudna. Ker o evroskeptikih je treba nekaj vedeti. Njihova čarobna beseda je “demokratični deficit Evropske unije!” Kar z drugimi besedami pomeni, kako evroskeptiki menijo, da je evropska unija premalo demokratična.

Kako je lahko nedemokratična, če pa je tako demokratična, da omogoča udeležbo na volitvah tudi tistim, ki vanjo ne verjamejo? Povedano drugače: evroskeptik se gre na demokratičen način boriti proti pomanjkanju demokracije z nedemokratičnim orožjem. Kajti vsa ta logična kolobocija se zruši pri najmanj demokratičnem vseh evropskih elementov – to je pri plačilu. Demokracija, sploh pa njen deficit, sta še posebej alergična na evro poslanske plače in evro poslanske dnevnice. Demokratično bi bilo, da poslanci služijo ljudstvu zastonj. Plačevanje za služenje javnemu interesu nima osnove v antični demokraciji – po njenih načelih gre za čast.

Ko bodo evroskeptiki skeptično glasovali proti čemurkoli že, pa ne bodo skeptični do svojih poslanskih prejemkov. Takšno stališče je vsaj nenačelno, da ne zapišemo nemoralno.

In če kot kruhoborce obtožujemo običajne poslance, ki si bolj kot iz političnega prepričanja iščejo službo v evropskih institucijah zaradi oreškov, ki jih dobijo v poslovnem razredu, kako zavržno je šele dejanje evroskeptikov, ki se pustijo plačevati od institucije, v katero ne verjamejo.  Volilni namigi so v tem času na naših valovih pod posebnim nadzorom. Zatorej le poziv k zdravi pameti. Ne volite posameznikov in političnih skupin, ki se potegujejo za službo in položaj v instituciji, ki je po njihovem prepričanju ne bi smelo biti.