Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Neveljaven email naslov