Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora
Po veselih tednih, ko smo osmerici naključnih mimoidočih uredili odlične službe v Bruslju, je čas, da se državljani vrnemo v stare tirnice. K starim temam, ki se za razliko od volitev v evropski parlament, vedno končajo predvidljivo.
In med vsemi obsesijami, s katerimi imamo kot javnost največ veselja, so na prvem mestu še vedno komunisti. Kdaj pa kdaj jim dela konkurenco kakšen športnik ali kakšen kriminalec, v glavnem pa komunisti zavzemajo veliko večino javnega prostora. V vseh mogočih stanjih in oblikah. Do njih imamo izrazito bivalenten odnos in v komunistih se zrcali razklanost slovenske duše. Ali jih malikujemo ali jih sovražimo. Tretje poti pri njih ni. Malo je nerodno, ker komunistov skoraj ni več; nekaj gorskih osamelcev, tu pa tam kakšen muzejski eksponat, pa je s komunisti v realnosti konec. Kar pa teoretikov zarote ne zmoti, da ne bi za večino naravnih katastrof okrivili slovenskih komunistov, kot tudi nostalgikov ne odvrne, da ne bi za vse dobro v naši družbi ploskali komunistom.
Realpolitično gledano se tako komunističnemu mitu kot njegovim vernikom čas izteka, kajti nove generacije bodo štafeto norosti težko nosile naprej. Trezno ocenjeno so sodobne komunistične manifestacije, kot je dan mladosti v Kumrovcu, samo nostalgični izlet, ki nima nobene družbene, še manj politične teže.
In zato je najbolj presenetljivo ali pa mogoče značilno, da ob vsej tej komunistični poplavi nismo sposobni prepoznati komunista, ko se nam postavi pod nos. Povedano drugače; ob popolni obsedenosti s komunisti ali s protikomunisti smo spregledali, da so se ti ideološki podprvaki lepo v miru ponovno naselili pod Alpami. In to le met stran od Šmiglove zidance.
Donald Trump, ki je s komunisti obseden tako kot predsednik, kot poslovnež in kot Američan, je prejšnji teden sprožil mini hladno vojno in v obup pognal na milijone najstnic, ki si na telefone odslej ne bodo mogle naložiti zadnjih orodij, s katerimi človek postane lepši, kot je v resnici. Trumpa skrbi nacionalna varnost, kajti modro je ugotovil, da eno je prosta trgovina, druga po je nacionalna varnost. In da je težava, ko prosta trgovina oziroma tržno gospodarstvo ogroža nacionalno varnost. Na tem mestu preskočimo dvoličnost Trumpovega stališča in se odpeljimo v Velenje. Tam so tako ali tako od nekdaj živeli navdušeni komunisti – nenazadnje so mesto komunisti tudi postavili in devet let se je celo imenovalo Titovo Velenje. A tudi Velenjčani niso več vešči prepoznavanja komunistov.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi “strateški lastniki”, kar se sliši nekoliko bolje kot samo “lastniki”. Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
Včasih so nas učili in pametni ljudje so iz tega celo doktorirali, da takšno združevanje ni mogoče; a Kitajci so dokazali, da se da z nekaj figami v žepu ter s tu in tam s kakšno figo v spodnjem perilu združiti tudi nezdružljivo. O tem, kako jim je to uspelo in kako vsa zadeva funkcionira, so napisane knjige, a dejstvo ostaja, da se Kitajci izven Kitajske vedejo kot kapitalistični podjetniki, ki so Adama Smitha pili z materinim mlekom. Pa ga niso. V dudah so imeli Marxa in Lenina in Mao Cetunga, pa jih to ni motilo, da ne bi Gorenja kupili po vseh pisanih in nepisanih zakonih tržnega gospodarstva.
In kar je najbolj zanimivo. Nikoli in nikjer se ni kdo naših veleliberalcev, ne ultrakonzervativcev, ne demokratov spotaknil, da so Gorenje kupili v bistvu komunisti. Partija, z drugo besedo. Drobnjakarsko preiskujemo, kaj so komunisti počeli včasih, hkrati pa nas vehementno ne briga, kaj počnejo danes … Kajti ne delajmo si utvar … Vrhovni šef, tudi Gorenja po novem, je komunist! In to takšen, da so naši trdolinijci iz sedemdesetih proti njemu videti kot dekliški odsek taborniškega krožka na pomladnem izletu.
Kako je mogoče, da so eno pomembnejših gospodarskih družb, katere vloga ni le narodnogospodarska, temveč tudi simbolna, kupili komunisti, ne da bi to kogarkoli zmotilo? Oziroma jih je zmotilo mnogo manj, kot jih zmotijo zapisi o nekih starih komunističnih grdobijah ali starih dosežkih.
Te dni bodo v Gorenju začeli odpuščati. Okoli tristo ljudi bo izgubilo delo. Kakorkoli že natančno človek prebere poročila in odzive na to, za odpuščene zagotovo težko življenjsko preizkušnjo, so Kitajci povsod omenjeni kot lastniki. Nihče jih noče ne poklicati, še manj psovati s komunisti.
Možnih razlag za takšno nerazumljivo stanje je kar nekaj; najmanj verjetna je tista, po kateri delavci Gorenja slabo poznajo geostrateško realnost planeta. Cinična razlaga govori o tem, da so Velenje in dolino zgradili komunisti in imajo nad njo posledično tudi diskrecijsko pravico. O zadnji, pa čeprav najmanj verjetni razlagi komunističnega čudeža v Velenju pa govori Marxova misel, ki zaradi radikalnosti in celo blasfemičnosti nikoli ni prišla v Kapital.
Danes je znana le redkim poznavalcem Marxovega dela. Takole pravi: “Komunizem bo nastopil v tistem trenutku, ko bodo v visoko razvitem kapitalizmu delavci kitajskega delavskega razreda iz službe metali delavce slovenskega delavskega razreda!”
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov