Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.

Tokrat o velikem veselju slovenske politične desnice, ki ga ta goji do grafičnega oblikovanja

Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno, a o tem kdaj drugič. Mogoče v posebnem prispevku, kjer bomo pojasnili, kako si tudi slovenska politična levica rada strelja v koleno.

Torej o obcestnih plakatih. “Jumboti” jim rečemo po domače, kar pa ne pomeni, da govorimo o ogromnih letalih. O obcestnih plakatih je vse razložilo že znamenito znanstvenofantastično delo “Reklamokracija” in podoba je, da so si to klasiko v slovenski politični desnici podrobno prebrali. Kajti distopični svet z agresivnim oglaševanjem po naravi krotko slovensko prebivalstvo kot kaže vedno znova preseneti. Manj opazno se je začelo že ob evropskih volitvah. Takrat še sveža, a zato nič manj ambiciozna stranka Domovinska liga si je za svojo evropsko kampanjo izmislila slogan: “Ne obrni hrbta domovini!” Ker kot mlada stranka niso zmogli dovolj denarja za oglasni prostor, je izjemno inovativnih plakatov s tem sloganom bilo sorazmerno malo.

So pa stali na strateških mestih; recimo nekaj pred Krtino, kjer se vsako jutro množice vzhodnjakov napol užaljeno, napol zaspano vozi na tlako v prestolnico. In če je slogan domiseln – ker kdo si, če obrneš hrbet domovini! – je bila grafična podoba še bolj zanimiva.

Na fotografiji je izjemno privlačno dekle. Ki obrača hrbet fotografu, le malo kuka prek ramena. Dekle je oblečeno v nekakšen telovadni dres, kot bi bila vaditeljica aerobike ali kaj podobnega. In najbolj na fotografiji, če nam dovolite neprikriti seksizem, izstopa zadnjica. Res eden najlepših primerkov svoje vrste in čeprav je tudi mišičasti hrbet po svoje privlačen, je bila brez dvoma suverenistična zadnjica tista, ki je stranki prinesla 1,71 odstotka na evropskih volitvah. A grafično oblikovanje slovenske politične desnice, ki zaznamuje letošnjo pomlad, se je s tem šele začelo. Pred dnevom državnosti so po Sloveniji vzniknili plakati, na katerih nam državljanom stranka SDS čestita ob prazniku. Na fotografijah je vojak Jugoslovanske ljudske armade, ki se z dvignjenimi rokami ves poražen predaja.

Na osnovni ravni je vse jasno. Predsednik SDS je vojni zmagovalec in simbolično je prav Janez Janša tisti, ki se mu vojak predaja. Gre torej za povsem legitimno politično sporočilo ali zgodovinski opomnik, kdo je kdo …

Janša se je kot mnogi drugi komuniciranja s plakati najverjetneje naučil med plakatno afero iz leta 1987. Mimogrede; parafraza štafete mladosti na plakatu je prav tako pomemben kamenček slovenske osamosvojitve. In ob njej še na tisoče drugih kamenčkov. Pisateljska ustava, odbor za varstvo človekovih pravic, rojevanje civilne družbe, zborovanje v Cankarjevem domu … kup dogodkov, ljudi in naporov je pripeljalo do osamosvojitve. Zato se zdi plakat z vojakom, ki se predaja, povedno nekoliko omejen. Vojaška akcija je bila pomemben, nikakor pa ne edini akt osamosvojitve. Če junijsko praznovanje razumemo kot rojstni dan naše države, bi parafrazirali, da se plakat in čestitka – kot tudi celotna ideologija SDS – ukvarjata izključno s češnjo, namesto da bi se s celotno torto.

Še naprej, na druge povedne ravni plakata. Cilj je bil šokirati, razdvajati, jeziti. Take stvari, ki pa v politiki uspevajo zadnjih nekaj tisočletij.

A razen pacientov, ki imajo predpisano vsakodnevno terapijo na Twitterju, plakat ni povzročil nekega večjega razburjenja. Ljudje bolj kot o junaški zmagi razmišljajo, kako premostiti ponedeljek, ki jih ves delaven loči od prazničnega torka.

Še več; že ob postavitvi je bilo jasno, da plakat ne bo visel neopazen niti v državah, ki so bile pred skoraj tremi desetletji agresorji. Na Balkanu si je plakat, vsaj po zapisih v medijih, prislužil samo prizanesljiv posmeh. Povedano drugače: nekako dvomimo, da je s plakatom uspelo SDS pridobiti 1,7 odstotka podpore, kot je z zadnjico uspelo Domovinski ligi …

In še zadnja raven tega potovanja v politični purgatorij. Po nepreverjenih podatkih – žal je raziskovalni oddelek naše skromne oddaje kadrovsko podhranjen – je vojak, ki se na fotografiji predaja, Slovenec.

Ne samo, da je situacija tako nepreverjeno absurdna – Slovenija praznuje državnost ob slovenskem vojaku, ki se predaja slovenski vojski – je tudi značilna. Ves slovenski univerzum je preklan zaradi tega, ker so se ali se niso v določenem zgodovinskem trenutku Slovenci predali Slovencem.

Ob tem pa je neprimernost fotografije izpričana tudi še v enem, danes pozabljenem zgodovinskem dogodku. Približno ob istem času, ko je fotografija nastala, so se po vsej Jugoslaviji, tudi v Sloveniji, organizirali starši, ki so hoteli, da njihovi sinovi pridejo iz vojske, kjer so bili na služenju obveznega vojaškega roka. Z drugimi besedami; z vojsko, vojno, osamosvojitvijo in podobnimi kolobocijami velika večina jugoslovanske naborniške vojske ni hotela imeti nič. Klavnico, ki je sledila v devetdesetih, so v glavnem organizirali fanatiki in bedaki, primitivna drhal, ki se je v času slovenske osamosvojitvene vojne šele organizirala.

In za konec: slovenska politična desnica bo še naprej z javnostjo komunicirala s pomočjo obcestnih plakatov. Po eni strani bolje, da oni kot pa trgovske verige. A bi predlagali, da se raje držijo ženskih zadnjic kot pa naborniških vojakov.