Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

“Last minute” za nič

16.07.2019

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.

Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč.
Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.

Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.

Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.
Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buliti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.

Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.

In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.
Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan…

Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela, se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči…Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajst dnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.

Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike…. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.

Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.
Štirinajst dni se izteče kot bi mignil; sicer je prvi teden v službi še zanimiv kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta…Šele ko se zavoha jesen človek ugotovi kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.

Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.
V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

“Last minute” za nič

16.07.2019

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.

Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo

Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč.
Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.

Začnimo na začetku. V času dopustov poleti torej, se po slovenskih krajih dogaja več kot med letom. Neprimerno več. Pravijo, da gobe rastejo kot festivali po dežju in vsaka vas, vsak trg, vsako mestece, sploh pa prestolnica se dušijo v festivalih. Festivalomanija je čuden proces, ki nas prepričuje, da ga ni večjega užitka, večje zabave in večje osebnostne rasti, kot poleti obiskovati festivale. Festivalska teorija pa v sebi nosi kleč. Festival namreč na dopust deluje dvojno. Vsi nastopajoči na festivalih so v službi in vsa publika na festivalih ni na dopustu. Čeprav nas hočejo prepričati, da festivali počitnice bogatijo, jih v bistvu uničujejo.

Druga velika počitniška sprememba sodobnosti pa je aktivno preživljanje počitnic, v katero smo vpregli otroke in mladostnike. Čim se konča šola iz vseh možnih kotičkov prilezejo mentorji. Le ti so prepričani, da sta dva meseca, v katerih se otroci ne bodo ničesar naučili, pogubna za kasnejši razvoj in položaj v družbi. Starši, ki ne marajo da se otroci nenadzorovano potikajo okoli, se s tem seveda navdušeno strinjajo.
Tako otroci, pogojno srečni preživijo nekaj tednov s strokovnim nadzorom, ko se učijo izdelati ali lok, ali ladjico iz časopisnega papirja. Predvsem pa ne smejo buliti v ekran, ali gledati televizije. Razen mogoče zvečer, ko so starši na festivalu.

Tretja velika dopustniška paradigma sodobnosti pa je odhod na morsko obalo samo. Kot na veliko razglašajo teoretiki turizma, sodobnemu počitnikovalcu zgolj morje in sonce nista več dovolj. Turist išče tudi med dopustom tisto nekaj več; avanturo, neponovljivo izkušnjo, nepozabno zabavo, enkratne kulinarične in ostale užitke. Več je užitkov, boljši je dopust.
Tako smo na kratko preigrali sodobno dopustovanje oziroma počitnikovanje; od festivalov, preko otroških delavnic do aktivnega oddiha.

In seveda so vse te počitniške dejavnosti strahoten napredek od analognih dopustov naše mladosti. Namesto festivalov smo po vogalih in parkih igrali kitare, namesto kreativnih delavnic smo se prevažali s kolesi in igrali košarko ali nogomet, na morju smo ležali na plaži, čofotali po vodi in strmeli v zrak.
Še sreča, da je takšen obupno zastarel in turista nedostojen koncept končno premagan…

Ampak zgolj v teoretične namene se vprašajmo, kaj je tej banalni neaktivnosti, oziroma intenzivnemu lenarjenju, oziroma pasivnemu počitku manjkalo? Če človek dela, se spočije zgolj tako, da ne dela. Če se šolar uči, se spočije tako, da se ne uči…Kolikor razumemo razvoj sodobnega proletariata, ali koncept dela na sploh, je nedelo, ali počitek primarna pravica delavstva, za katero se je še kako borilo. Letni dopust je bil med teoretiki in sindikalisti namenjen torej bazičnemu počitku. Post moderno razumevanje dela, je s takšnimi arhaičnimi modeli na srečo opravilo. Počitek mora biti aktiven, ker le aktivnost osrečuje človeka in duhovna hrana, na prijazen način pridobljena nova znanja in vsrkavanje vedno novih okolij in kultur, človeka bogatita in ga delata srečnejšega ter posledično tudi uspešnejšega v službi. Nekaj nas preostalih čudakov, ki se še držimo načela o štirinajst dnevni hibernaciji, s čim manj premikanja in omejitvijo vhodnih signalov na minimum, smo seveda izjeme, ki potrjujemo turistično industrijo.

Ampak obstaja zanimiv fenomen. Vse te silne aktivnosti med dopustom se nekje poznajo. Kot namreč poročajo, je vedno več ljudi na delovnem mestu izgorelih. In preutrujenih. Razen tega bodo žrtve mobinga vsak trenutek dobile svoj spomenik na trgu republike…. Včasih tega ni bilo niti v sledeh in morebiti bi lahko našli povezavo med izginotjem starinskega dopusta in izgorelostjo na delavnem mestu.

Poglejmo primer sanjskega dopusta. Par gre recimo na Tajvan, kjer jaha slone, se pusti požreti od komarjev na rajski plaži, uživa v sončnem zahodu med katerim zmanjka kreditna kartica, romantično preživi obvezno drisko in v Frankfurtu po letališču lovi prtljago. Babica, ki je čuvala otroke je na koncu z živci in hrustancem, mentorica, ki naj bi vodila kreativne delavnice je s fantom pobegnila v Grčijo. V soseski so vlomili in dvajset odstotkov čokoladne barve je zbledelo še pred prvim druženjem na festivalskem večeru.
Štirinajst dni se izteče kot bi mignil; sicer je prvi teden v službi še zanimiv kajti telefoni s počitniškimi fotografijami krožijo kot je njega dni krožila smotka, potem pa je naenkrat september z začetkom šolskega leta…Šele ko se zavoha jesen človek ugotovi kako strašno je utrujen. In izgori, pregori ter se pusti mobingirati.

Zadeva je namreč ta, da je možgane z vso to dopustniško bleščavo lahko prevarati, celice pač ne. Telo zahteva praznino in nič, telo potrebuje neaktivnost. Nobena evolucija nas ni pripravila na perpetuum mobile, ki se ga gremo v sodobni družbi.
V zadnjem prispevku do poznega septembra tako slavimo veliki dopustniški nič.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


21.02.2017

Vi gec

Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.


14.02.2017

Generacija XYZ

Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.


07.02.2017

Kavni servisi in kristalne vaze

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.


31.01.2017

V boj! V boj, za teran svoj!

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


17.01.2017

Zima zima bela, je tako bolela!

Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!


10.01.2017

Varnosti prednost

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.


27.12.2016

Naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja

Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.


20.12.2016

Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov