Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.

Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi

Tepanjci so postavili most. Pa so ga hoteli tudi v Butalah. In so se ozirali, kje bi se dalo takšno imenitno mesto najti, a v Butalah ga niso našli. Kmalu pa so se domislili, da zunaj Butal, a dovolj blizu, da še po butalskem diši, reka teče, ki jo Glinščica imenujejo. In so odšli Butalci na njen breg pa sam župan je pokazal čez:

“Tukaj bo stal butalski most,” je zakričal.

In to glasno, da bi ga ja Tepanjci slišali. Lotili so se torej Butalci most staviti in gradili so ga že skoraj vse dopoldne, ko je vročina pritisnila, da so sedli tja ob breg, kjer je jelševje gosto in debelo senco dela. Gledali so gor v nebo in dol na Glinščico, ko mimo pride Cefizelj, ki je bil razbojnik in morilec, ob tem pa tudi še gradbenik. Povpraša Butalce, kaj počno, a mu oni odgovore, če ne vidi, kako most gradijo.

“Mosta ne vidim, vidim le potok, ki mu tod reka pravite, in dva kupa blata, ki jima bregova pravite!”

Pa so se Butalci počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.

Ampak da so ga Tepanjci pa izgotovili, torej je mogoče. Na to priznanje – redko za Butalce – pravi Cefizelj, ki je bil mehkega srca, dasi nepridiprav in gradbenik, da mu ni bilo para:

“Zakaj ne pustite, da vam ga jaz postavim”

Butalci so imeli s Cefizljem same slabe izkušnje, še najmanj, da jim je nekoč celo občinsko blagajno otel in enkrat gradbeniški lobi na njih naščuval – a niso imeli druge izbire, kot da so prikimali. Na besedo pa mu tudi niso verjeli.

Zato so mu zabičali, naj jim pokaže, ako je kakšen most že zgradil; da jih ne bo naplahtal, kot je butalskega peka! Pa Cefizelj pravi, da jim ga bo pokazal.

Izberejo Butalci štiri najpametnejše med njimi, da spremljajo Cefizlja do mostu. Hodijo dan, vozijo se z vlakom naslednji dan, potem pa še štiri ure z avtobusom, saj je daleč od Butal do Pesnice, kamor jih je Cefizelj peljal most pokazat. Najprej niso mogli do mostu, ker jim je ljuti domačin pot zapiral, a ker so imeli kislega vina s sabo, na Štajerskem pa vino vsaka vrata odpre, so hitro bili ob mostu. Pa ga niso videli, saj je le nekaj kamnov štrlelo iz zemlje.

“To je podporni zid in je visok 8,2 metra, kakor je zapisano v razpisni dokumentaciji,” pravi Cefizelj; pa Butalci le kimajo z glavami, akoravno se jim vse čudno zdi.

A na srečo so imeli najpametnejšega svojega rodu s seboj, ki je za strokovnjaka na gradbeni fakulteti služil, in ta se domisli: “Pa ga zmerimo, ako praviš, da je to most in zid, kakršen bo stal v Butalah!”

Toliko so že razumeli Cefizlja, da zid ni navzgor postavljen, temveč je v zemlji zgrajen in da ga prst čez in čez zakriva. Malo so se čohali po temenu in ko jim kmet prinese štajerskega in razvežejo culo, ki jim jo je mati županja skupaj z zastonjskim javnim prevozom povezala, ležejo v senco in modrujejo. Cefizelj pa hodi po svojih strašnih opravkih v Maribor, vrag ga pocitraj. A ker so bili najpametnejši, kar jih je bilo, eden bi skoraj županovo hčerko na oklicih vzel, so takole govorili.

“Če zid ni navzgor, pojdemo mi navzdol do njega in bomo luknjo skopali, da vidimo, ako lahko Cefizelj premosti Glinščico z dvema mostoma in podporno galerijo.”

Tako pravi Butalec, ki je tudi strokovnjak gradbene stroke in mu je najbolj svetlo gorela pamet v buči, ostali navdušeno pokimajo. Sposodijo si rovačo ali motiko in začnejo ob kamnih kopati. Kmalu zaploskajo, kajti ugotovijo, da gre zid res v zemljo in da Cefizelj vsaj tokrat ni lagal. Ko pridejo do tja, kjer se zid konča, je bila že skoraj noč, zato si dušo privežejo in ležejo k počitku.

Drugi dan se Cefizelj vrne, da si skupaj ogledajo luknjo.

“Ali je zid ali ni?” pravi Cefizelj in tokrat morajo Butalci priznati, da je Cefizelj res držal besedo in da mu bodo morali vse dotedanje vragolije odpustiti. A še preden si v roke sežejo, se najpametnejši med njimi počoha za ušesi in pravi:

“Počasi, počasi prijateljček; ampak ali je res 8,2 metra visok, oziroma v tem primeru globok?”

In nekaj časa tako preživijo na soncu ter si dajejo opravka, ali je zid v globino enako visok kot tisti, ki se pne v višino … a ker je sonce visoko, njim pa se že nazaj domov mudi, saj je vlak iz Pesnice v Butale le enkrat tedensko, pravijo:

“Pa ga izmerimo.”

In so srečni ter veseli, da so se tako dobro spomnili. Pa pravi Cefizelj: “A meter imate?” Butalci ne vedo, kaj je to meter in ker nimajo niti tistih naprav s seboj, ki jih poznajo, morajo osramočeno priznati, da ga nimajo.

“Kako boste pa merili, če nimate metra?” vpraša Cefizelj, ki se mu že zvijačnost v besedi suče.

Pa se tretji najpametnejši, ki je iz državne revizijske komisije, spomni:

“Nekdo bo pljunil v jamo in bomo šteli, dokler pljunek ne pade ob zidu v luknji na tla. Potem bomo isto ponovili v Butalah in tako bomo zmerili zid!”

Butalci so bili navdušeni, da je ta tako modro govoril in res je četrti, ki je bil iz družbe 2TDK, pljunil, ostali pa so šteli in so prešteli do številke tri.

Potem so se vrnili v Butale in vsa vas se je zbrala na bregu Glinščice, da bodo podporni zid merili. A ker ni bilo nobene luknje, v katero bi pljuvali, in ker bi radi imeli zid, zgrajen kvišku – kot ga imajo Tepanjci – je eden onih, ki so prišli s Štajerske, legel na zemljo in z vso močjo pljunil v zrak. Še preden so vse Butale preštele: “ena”, že mu je pljunek nazaj v oko priletel.

“Če to ni imenitno,” so rekli Butalci, “referenčni zid v Pesnici je zgrajen samo navzdol, naš bo pa in navzgor in navzdol.”

“Pa še krajši čas ga bomo gradili,” je rekel oni, ko si je pljunek iz očesa brisal.

Kako se bo zgodba končala, še ni jasno. Kajti akoravno že zdavnaj ni več Butal in Butalcev, njihovi nasledniki še kar isti most gradijo.