Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini
Kot je znano, je kanalizacijsko omrežje skupaj z greznicami in čistilnimi napravami podvrženo odkritemu preziru in šikaniranju javnosti. Kako si drugače razložiti dejstvo, da dobijo ostali infrastrukturni projekti v infrastrukturno lačni državi vedno imena in nazive. Ceste so “štajerke” in “dolenjke”, letališča imajo imena po osamosvojiteljih, pristanišče vsaj po lokaciji, le kanalizacije so brezimne. Tako se opravičujemo, da je današnji gost v naši skromni oddaji kanalizacijski kanal, ki nosi ime “C0”! Čeprav gre za mater ali vsaj očeta slovenskih kanalizacij, so mu na mestni občini Ljubljana namenili to skrajno neinventivno ime.
Ker bo priključil Vodice in Medvode na ljubljansko čistilno napravo, bi se lahko imenoval ali “Vodičar”, ali pa še bolj imenitno: “Aljažev kanal” – glede na dejstvo, da se je slavni sin planin rodil ob trasi kanala. Tako bi imel Jakob Aljaž ob stolpu, ki časti duha slovenstva, še kanal, ki časti narodovo prebavo.
Kanal, kakorkoli ga že imenujemo, jo useka točno čez polja in loge po bližnjici do tja, kjer se v civilizirani Evropi predelujejo odpadne vode in se ob njihovi predelavi pridelujejo tudi milijoni kohezijskih evrov. Problem je le to, da se pod površjem teh logov in polj skriva večina zalog pitne vode za prestolnico dežele Kranjske. Kar pa je nerodno, kajti po logiki stvari ni dobro, če se odpadne vode vozijo med onimi čistimi.
Vzemimo analogijo s človeškim telesom; tudi pri nas, da ne rečemo v nas, se odpadne vode in ostale kanalščine pretakajo v neposredni bližini čistih tekočin, pa prav lepo živimo. Z eno samo razliko … naše telo je bilo zgrajeno s pomočjo evolucije, kanal “C0” pa bo zgrajen z javnim naročanjem.
Povedano drugače: bog ve, ako bi ljudje zavladali planetu, če bi odvode odpadnih voda v našem organizmu načrtovali na ljubljanski občini.
Zdaj pa k najbolj zanimivi plati vse zgodbe. Najprej je treba povedati, da je projekt vreden na desetine milijonov evrov. Tam okoli 110 milijonov, kar je nekje v območju vrtanja druge cevi karavanškega predora. Le da je luknja skozi Karavanke na tapeti vsak dan, ker se bodo po njej prevažali avtomobili na dopust, po “C0” pa se bodo prevažali odpadki v lepše čase. Kar nikogar ne zanima … Ko gradbeniški lobi dobi projekt, ki velja ogromno denarja in ki nikogar zares ne zanima, je za gradbeni lobi državni praznik. Rovokopači ploskajo z žlicami, bagri spuščajo olje in podizvajalci kupujejo nove kamione; v okoliških gostilnah se mastijo nad podpisanimi pogodbami, davčne oaze pa na palme nabijajo nove poštne nabiralnike.
In v tem prešernem vzdušju je od nekod zatavala zainteresirana javnost, ki je opozorila nad očitnim bogokletjem: “Odpadne vode tečejo čez ali skozi pitno vodo!”
Pitna vodo in pravico do nje smo gromoglasno zapisali v ustavo; čeprav bi morali – resnici na ljubo – vsaj v preambuli omeniti tudi odpadno vodo. Kajti vsaka odpadna voda je bila najprej pitna voda ali drugače: odpadna voda ni kriva, da je umazana in je zaradi nekaj več bakterij ni etično obravnavati kot vodo drugega razreda. A pitna voda je le pitna voda in kot taka ljubljenka občinstva, tako se postavimo nad traso kanala “C0” in glasno vzkliknimo: “Obtožujem!”
Zadeva je namreč ta, da za graditev kanala investitorju ni bilo treba pridobiti presoje vplivov na okolje. Za del trase presoja ni bila potrebna zaradi nekakšnih miškulanc z mestnimi prostorskimi načrti, za del trase pa presoja enostavno ni bila predvidena.
To pomeni, da so stroji prišli na traso sredi veselih časov permanentnega lovopusta.
Že nekaj minut niti ne posebno poglobljenega študija zakonodaje in prakse na področju presoje vplivov na okolje pokaže, da je v naši državi treba takšno presojo imeti vedno, ko zasadimo rovačo v tla. Še več! Le korak smo oddaljeni od tega, da bo treba imeti presojo o vplivih na okolje pri presajanju lončnic …
Treba jo je recimo imeti – in je bila tudi v res izdelana in okoljevarstveno soglasje izdano – za rastlinjak za gojenje paradižnika, za farmo nesnic oziroma za povečanje te farme za trideset tisoč nesnic, za postavitev hlevov za purane in seveda za vse adaptacije, novogradnje, daljnovode, prizidke in tako naprej in tako nazaj.
Najbrž je edini objekt, za katerega takšna presoja ni bila potrebna, cev, po kateri bo potekala greznična avtocesta, varno obdana z bistro vodo, ki s svojo pregovorno pitnostjo navdušuje meščane in tisoče obiskovalcev prestolnice.
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: “Zagotovo ne bo puščal!”
“I, kaj pa če bo?”
V tem primeru bodo na tromostovju namesto zmaja stali trije palčki in vreščeče ponavljali: “Smrdi, smrdi, kako smrdi!”
P.S.:
Ima pa kanal “C0” ob odvajanju tudi pomembno simbolno vlogo. Bog ve, če se jim v Vodicah in Medvodah kaj kolca po časih, ko so pripadali veliki ljubljanski družini. Ker imajo zdaj že nekaj desetletij samostojni občini, se bodo pod varno okrilje občine Ljubljana nostalgično vrnili vsaj njihovi izločki.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov