Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
Slovensko javnost je v preteklem tednu razdvojila vest, da je eden večjih trgovcev prepovedal prodajo časopisa Kralji ulice pred vhodi v trgovine, a prepoved je že ukinjena, vsaka reklama pa je dobra reklama
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
Prva plat govori o trgovinah, trgovskih središčih in o prodajnih površinah na prebivalca. Pa še o histeriji z njimi. Če predpostavimo, da se kralji ulice oziroma brezdomci pojavljajo v treh ali štiri največjih slovenskih mestih, je skoraj nemogoče prodajati časopis kjerkoli drugje kot pred vrati trgovin. In sicer zaradi preprostega razloga, da so vsa vrata, ki niso zasebna ali pa vrata javnih ustanov, vrata trgovin. Sodobna slovenska trgovska histerija je v mestih s povprečno tremi kvadratnimi metri trgovine na prebivalca prešla vsako razumno mejo. Na srečo smo se najboljšega soseda nekako rešili, Tuš je na aparatih, zato pa diskontna Hofer in Lidl gradita nove in nove poslovalnice izven meja tega, kar naj bi pomenilo zdravo konkurenco in primerno ponudbo za potrošnika. Mestni urbanisti problema ne zaznajo, ali pa zamrmrajo kaj o svobodni ekonomski pobudi. A epidemija trgovin ne le kazi podobo naših mest, temveč kvarno vpliva tudi na psihofizično stanje meščanov oziroma državljanov. Torej če se brezdomec hoče umakniti pred elementi in prodajati svoje glasilo, ima v mestu osemdesetodstotno možnost, da se bo postavil pred trgovino.
Sodobna slovenska trgovska histerija je v mestih s povprečno tremi kvadratnimi metri trgovine na prebivalca prešla vsako razumno mejo. Na srečo smo se najboljšega soseda nekako rešili, Tuš je na aparatih, zato pa diskontna Hofer in Lidl gradita nove in nove poslovalnice izven meja tega, kar naj bi pomenilo zdravo konkurenco in primerno ponudbo za potrošnika. Mestni urbanisti problema ne zaznajo, ali pa zamrmrajo kaj o svobodni ekonomski pobudi.
Mimogrede; Kralji ulice je imeniten projekt, ki pa ga bomo brezdomcem profesionalni novinarji kmalu sfižili … Dan, ko bomo vsak s svojim medijem stali pred trgovino in ga ponujali za fičnik ali dva, je vse bližje.
Zdaj pa k bistvu zapleta s prodajo glasila pred trgovinami. Najprej je treba poudariti, da velika večina ljudi, ki se s prodajalcem glasila sreča, ne loči natančno med prodajo časopisa in klasičnim prosjačenjem. Čeprav je zgodba, ki stoji za pisanjem, urejanjem, tiskanjem in prodajo glasila izjemna, pa se za laika brezdomec s časopisom ne razlikuje veliko od brezdomca, ki ga pocuka za rokav brez časopisa.
Mimogrede; Kralji ulice je imeniten projekt, ki pa ga bomo brezdomcem profesionalni novinarji kmalu sfižili … Dan, ko bomo vsak s svojim medijem stali pred trgovino in ga ponujali za fičnik ali dva, je vse bližje.
Dalje; zagovorniki brezdomcev so trdosrčnost Hoferjeve prepovedi pojasnjevali z namigi, da potrošniki med prazničnimi nakupi občutijo nelagodje, če jim v voziček gleda nekdo, ki si ne more privoščiti toliko kot oni … Posledično si jih želi Hofer odstraniti samo zato, ker je praznična idila in z njo dojemanje nakupovanja prijaznejše z jelenčki kot z brezdomci. Na tem mestu vskočimo s svojim pomislekom.
Ne glede na to, kar slišite v reklamah, ne Hofer ne Lidl ne Eurospin in kar je te sorte štacun, niso vrhunske trgovine. Vsekakor niso trgovine, v katere bi človek z veseljem šel po novoletnih nakupih. Ekstatičnih potrošniških obrazov, ki jih vidite na reklamah, na teh lokacijah ne boste uzrli. Hočemo povedati, da v Hofer kupec ne zaide, ker se je odločal med Emporiumom in Hoferjem ter se je potem zaradi lepšega parkirišča odločil za Hofer. Tam je bil nakupovalno srečen vse dotlej, dokler mu ni brezdomec nabil slabe vesti in mu s tem pokvaril božično vzdušje. Diskontne trgovine so izum boga Merkurja, ki je hotel nekaj krepke potrošniške krme nasipati v jasli tudi tistim manj srečnim.
Hočemo povedati, da v Hofer kupec ne zaide, ker se je odločal med Emporiumom in Hoferjem ter se je potem zaradi lepšega parkirišča odločil za Hofer. Tam je bil nakupovalno srečen vse dotlej, dokler mu ni brezdomec nabil slabe vesti in mu s tem pokvaril božično vzdušje. Diskontne trgovine so izum boga Merkurja, ki je hotel nekaj krepke potrošniške krme nasipati v jasli tudi tistim manj srečnim.
V Hofer prihajajo ljudje iz potrebe, ne iz izbire. Jasno, da bi raje v prestižnih delikatesah kupovali pokrovače iz Atlantika, kaviar iz Kaspijskega jezera in pršut srečnih italijanskih pujsov, ki prosto rijejo po žiru; ob tem bi okušali najslavnejše sinove Champagne in mehko stopali v Dončičevih teniskah … Pa ne morejo, zato se ubadajo s ponudbo, ki je – kot pravijo v diskontih – idealno razmerje med kakovostjo in ceno. Karkoli že to pomeni. V Hofer zahajajo ljudje zato, ker je poceni in ne zato, da bi uživali v nakupovanju. Ampak čemu potem nakupovalce, kajti tega pa si pri Hoferju verjetno niso izmislili, motijo brezdomci s Kralji ulice?
Ne trdimo, da imamo prav, ampak ponujamo enega izmed mogočih odgovorov.
Če človek natančno opazuje, so stranke diskontnih prodajaln predvsem dopoldne in predvsem med tednom upokojenci. Predstavniki te tihe, razžaljene generacije, ki si kljub 40 letom predanega dela za praznično večerjo ne morejo privoščiti lososa in se morajo zadovoljiti z argentinskim osličem. Upokojenci, ki so sodobnemu slovenskemu tajkunstvu prigarali vse te igračke, s katerimi se šopirijo ali v medijih ali po sodiščih. Na eni strani imamo torej to ponižano, bogaboječo vojsko potrošnikov po sili, na drugi strani imamo brezdomce. In če si spet nalijemo čistega vina: mnogi prodajalci Kraljev ulice so videti zdravi in močni. Hudiča; vaš poročevalec je pred Hoferjem tedne dolgo opazoval mladeniča, ki je imel v eni roki časopis, v drugi pa Iphon in je pokal od zdravja. Zato malce karikirano: tisti, ki kupujejo v Hoferju, so v težji življenjski situaciji od tistih, ki pred vhodom prodajajo Kralje ulice!
In ko upokojenec, ki je bil vzgojen, da je delo najvišja vrednota in ki mu danes minulo delo omogoča samo borno životarjenje, sooči svoj življenjski kredo z mladeničem, ki je namesto dela raje izbral objektivno nesrečne okoliščine in poceni vino, je jasno, da pride do konflikta. Po našem brezdomci pred Hoferjem ne napadajo prazničnih vibracij, ki naj bi jih decembra občutili kupci v tej verigi, temveč kralji ulice napadajo generični spomin Hoferjevih strank – ki pojma in okoliščin brezdomstva sploh ni poznal!
P.S. Medtem sta se Hofer in Kralji ulice ponovno dogovorila za sodelovanje oziroma je prepoved umaknjena. Ker je vsaka reklama dobra reklama, se je glasilo Kralji ulice vsaj za letošnji december tako spremenilo v Hoferjev oglasni plakat.
In ko upokojenec, ki je bil vzgojen, da je delo najvišja vrednota in ki mu danes minulo delo omogoča samo borno životarjenje, sooči svoj življenjski kredo z mladeničem, ki je namesto dela raje izbral objektivno nesrečne okoliščine in poceni vino, je jasno, da pride do konflikta. Po našem brezdomci pred Hoferjem ne napadajo prazničnih vibracij, ki naj bi jih decembra občutili kupci v tej verigi, temveč kralji ulice napadajo generični spomin Hoferjevih strank – ki pojma in okoliščin brezdomstva sploh ni poznal!
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
Slovensko javnost je v preteklem tednu razdvojila vest, da je eden večjih trgovcev prepovedal prodajo časopisa Kralji ulice pred vhodi v trgovine, a prepoved je že ukinjena, vsaka reklama pa je dobra reklama
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
Prva plat govori o trgovinah, trgovskih središčih in o prodajnih površinah na prebivalca. Pa še o histeriji z njimi. Če predpostavimo, da se kralji ulice oziroma brezdomci pojavljajo v treh ali štiri največjih slovenskih mestih, je skoraj nemogoče prodajati časopis kjerkoli drugje kot pred vrati trgovin. In sicer zaradi preprostega razloga, da so vsa vrata, ki niso zasebna ali pa vrata javnih ustanov, vrata trgovin. Sodobna slovenska trgovska histerija je v mestih s povprečno tremi kvadratnimi metri trgovine na prebivalca prešla vsako razumno mejo. Na srečo smo se najboljšega soseda nekako rešili, Tuš je na aparatih, zato pa diskontna Hofer in Lidl gradita nove in nove poslovalnice izven meja tega, kar naj bi pomenilo zdravo konkurenco in primerno ponudbo za potrošnika. Mestni urbanisti problema ne zaznajo, ali pa zamrmrajo kaj o svobodni ekonomski pobudi. A epidemija trgovin ne le kazi podobo naših mest, temveč kvarno vpliva tudi na psihofizično stanje meščanov oziroma državljanov. Torej če se brezdomec hoče umakniti pred elementi in prodajati svoje glasilo, ima v mestu osemdesetodstotno možnost, da se bo postavil pred trgovino.
Sodobna slovenska trgovska histerija je v mestih s povprečno tremi kvadratnimi metri trgovine na prebivalca prešla vsako razumno mejo. Na srečo smo se najboljšega soseda nekako rešili, Tuš je na aparatih, zato pa diskontna Hofer in Lidl gradita nove in nove poslovalnice izven meja tega, kar naj bi pomenilo zdravo konkurenco in primerno ponudbo za potrošnika. Mestni urbanisti problema ne zaznajo, ali pa zamrmrajo kaj o svobodni ekonomski pobudi.
Mimogrede; Kralji ulice je imeniten projekt, ki pa ga bomo brezdomcem profesionalni novinarji kmalu sfižili … Dan, ko bomo vsak s svojim medijem stali pred trgovino in ga ponujali za fičnik ali dva, je vse bližje.
Zdaj pa k bistvu zapleta s prodajo glasila pred trgovinami. Najprej je treba poudariti, da velika večina ljudi, ki se s prodajalcem glasila sreča, ne loči natančno med prodajo časopisa in klasičnim prosjačenjem. Čeprav je zgodba, ki stoji za pisanjem, urejanjem, tiskanjem in prodajo glasila izjemna, pa se za laika brezdomec s časopisom ne razlikuje veliko od brezdomca, ki ga pocuka za rokav brez časopisa.
Mimogrede; Kralji ulice je imeniten projekt, ki pa ga bomo brezdomcem profesionalni novinarji kmalu sfižili … Dan, ko bomo vsak s svojim medijem stali pred trgovino in ga ponujali za fičnik ali dva, je vse bližje.
Dalje; zagovorniki brezdomcev so trdosrčnost Hoferjeve prepovedi pojasnjevali z namigi, da potrošniki med prazničnimi nakupi občutijo nelagodje, če jim v voziček gleda nekdo, ki si ne more privoščiti toliko kot oni … Posledično si jih želi Hofer odstraniti samo zato, ker je praznična idila in z njo dojemanje nakupovanja prijaznejše z jelenčki kot z brezdomci. Na tem mestu vskočimo s svojim pomislekom.
Ne glede na to, kar slišite v reklamah, ne Hofer ne Lidl ne Eurospin in kar je te sorte štacun, niso vrhunske trgovine. Vsekakor niso trgovine, v katere bi človek z veseljem šel po novoletnih nakupih. Ekstatičnih potrošniških obrazov, ki jih vidite na reklamah, na teh lokacijah ne boste uzrli. Hočemo povedati, da v Hofer kupec ne zaide, ker se je odločal med Emporiumom in Hoferjem ter se je potem zaradi lepšega parkirišča odločil za Hofer. Tam je bil nakupovalno srečen vse dotlej, dokler mu ni brezdomec nabil slabe vesti in mu s tem pokvaril božično vzdušje. Diskontne trgovine so izum boga Merkurja, ki je hotel nekaj krepke potrošniške krme nasipati v jasli tudi tistim manj srečnim.
Hočemo povedati, da v Hofer kupec ne zaide, ker se je odločal med Emporiumom in Hoferjem ter se je potem zaradi lepšega parkirišča odločil za Hofer. Tam je bil nakupovalno srečen vse dotlej, dokler mu ni brezdomec nabil slabe vesti in mu s tem pokvaril božično vzdušje. Diskontne trgovine so izum boga Merkurja, ki je hotel nekaj krepke potrošniške krme nasipati v jasli tudi tistim manj srečnim.
V Hofer prihajajo ljudje iz potrebe, ne iz izbire. Jasno, da bi raje v prestižnih delikatesah kupovali pokrovače iz Atlantika, kaviar iz Kaspijskega jezera in pršut srečnih italijanskih pujsov, ki prosto rijejo po žiru; ob tem bi okušali najslavnejše sinove Champagne in mehko stopali v Dončičevih teniskah … Pa ne morejo, zato se ubadajo s ponudbo, ki je – kot pravijo v diskontih – idealno razmerje med kakovostjo in ceno. Karkoli že to pomeni. V Hofer zahajajo ljudje zato, ker je poceni in ne zato, da bi uživali v nakupovanju. Ampak čemu potem nakupovalce, kajti tega pa si pri Hoferju verjetno niso izmislili, motijo brezdomci s Kralji ulice?
Ne trdimo, da imamo prav, ampak ponujamo enega izmed mogočih odgovorov.
Če človek natančno opazuje, so stranke diskontnih prodajaln predvsem dopoldne in predvsem med tednom upokojenci. Predstavniki te tihe, razžaljene generacije, ki si kljub 40 letom predanega dela za praznično večerjo ne morejo privoščiti lososa in se morajo zadovoljiti z argentinskim osličem. Upokojenci, ki so sodobnemu slovenskemu tajkunstvu prigarali vse te igračke, s katerimi se šopirijo ali v medijih ali po sodiščih. Na eni strani imamo torej to ponižano, bogaboječo vojsko potrošnikov po sili, na drugi strani imamo brezdomce. In če si spet nalijemo čistega vina: mnogi prodajalci Kraljev ulice so videti zdravi in močni. Hudiča; vaš poročevalec je pred Hoferjem tedne dolgo opazoval mladeniča, ki je imel v eni roki časopis, v drugi pa Iphon in je pokal od zdravja. Zato malce karikirano: tisti, ki kupujejo v Hoferju, so v težji življenjski situaciji od tistih, ki pred vhodom prodajajo Kralje ulice!
In ko upokojenec, ki je bil vzgojen, da je delo najvišja vrednota in ki mu danes minulo delo omogoča samo borno životarjenje, sooči svoj življenjski kredo z mladeničem, ki je namesto dela raje izbral objektivno nesrečne okoliščine in poceni vino, je jasno, da pride do konflikta. Po našem brezdomci pred Hoferjem ne napadajo prazničnih vibracij, ki naj bi jih decembra občutili kupci v tej verigi, temveč kralji ulice napadajo generični spomin Hoferjevih strank – ki pojma in okoliščin brezdomstva sploh ni poznal!
P.S. Medtem sta se Hofer in Kralji ulice ponovno dogovorila za sodelovanje oziroma je prepoved umaknjena. Ker je vsaka reklama dobra reklama, se je glasilo Kralji ulice vsaj za letošnji december tako spremenilo v Hoferjev oglasni plakat.
In ko upokojenec, ki je bil vzgojen, da je delo najvišja vrednota in ki mu danes minulo delo omogoča samo borno životarjenje, sooči svoj življenjski kredo z mladeničem, ki je namesto dela raje izbral objektivno nesrečne okoliščine in poceni vino, je jasno, da pride do konflikta. Po našem brezdomci pred Hoferjem ne napadajo prazničnih vibracij, ki naj bi jih decembra občutili kupci v tej verigi, temveč kralji ulice napadajo generični spomin Hoferjevih strank – ki pojma in okoliščin brezdomstva sploh ni poznal!
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov