Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?

Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?

Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Ker je število Slovencev omejeno in je število vlad neomejeno, sklepamo, da bo krilatica ‘vsak Slovenec minister’ uresničena nekje proti polovici tisočletja … Če pa se bo Karel Erjavec kdaj upokojil, se bo to zgodilo že nekaj stoletij prej …

Večji dosežek je torej ne postati minister v slovenski vladi, kot pa kititi se z nazivom minister v slovenski vladi.

Da ne slepomišimo. Kristalno jasno je, čemu imenovanje Angelike Mlinar povzroča takšno razburjenje. Gospa namreč do pred nekaj dnevi ni imela slovenskega državljanstva. In preden pademo pod križe in težave z državljanstvom, droben detajl, na katerega se ni obesil noben izmed številnih kritikov nove državljanke.

V novinarskem poročilu navajajo, da je Angelika Mlinar prisegla kot slovenska državljanka. Čez nekaj dni bo prisegla še kot ministrica, tako da se bo v tem tednu naprisegala, ampak to je že druga zgodba.

Dejstvo, da morajo novi Slovenci priseči ob pridobitvi državljanstva, namreč ni široko znano. Ampak nekaj klikov v današnjih vsevednih časih pojasni zadrego. Priseči je treba pred načelnikom upravne enote, kar sicer ni neka čast. Hočemo povedati, da birokrat, ki je še pred nekaj minutami mešal štrene slovenske javne uprave, ni ravno oseba, ki naj bi novim državljanom vtisnila slavnostni trenutek v spomin za vedno. Kakšen sodnik, mogoče matičarji, ki znajo s čustvi, ali pa celo predsednik republike na kak fantastičen dan se zdijo bolj primerni kandidati za poslušanje prisege. Ki je nakracana pač, kot so prisege nakracane. Polne lojalnosti novi državi in branjenja vseh teh visokih vrednot, ki nas povezujejo v demokratično skupnost.

In hopsasa in tralala.

S prisegami je načelno hudič že sam po sebi. Generacije, ki smo danes v najboljših letih, smo prisegale kot po tekočem traku: od pionirskih rutic, do strumnega vojaškega koraka in prisege, da bomo dali življenje … Pa potem nismo počeli nič drugega, kot te prisege kršili. Že samo to nas bo odpeljalo v upravnopostopkovni pekel. Tako je morala uboga Angelika skozi prisego pred načelnikom upravne enote.

Ampak zdaj k bistvu zapleta. Zakaj morajo prisegati samo novi državljani Slovenije, starim pa nam ni treba? Citiramo prvi del prisege:

 “Izrekam zvestobo svoji novi domovini Republiki Sloveniji in se s prisego zavezujem, da bom spoštoval svobodni demokratični ustavni red Republike Slovenije, vrednote in načela svobode in demokracije in da bom kot državljan Republike Slovenije izpolnjeval svoje dolžnosti in obveznosti.”

Torej novi državljani so s prisego obvezani k zvestobi, stari pa nismo dali nobene takšne zaveze. Recimo, da smo si z osamosvojitvijo nabrali toliko kredita in nam je bil duh zvestobe Sloveniji vdihnjen leta 1991. Kaj pa generacije, rojene po tem letu? Dojenčki lahko kakajo po Sloveniji, kolikor hočejo, saj jih ne veže nobena prisega … Cerkev, recimo, je s krstom veliko bolj modra; država pa je, kot toliko stvari, zašlampala tudi prisego zvestobe državi, ki bi morala biti dana v prvem letu življenja. Hočemo povedati, da imamo skoraj dva milijona državljanov, ki državi nikoli niso prisegli zvestobe. In le nekaj tisoč naturaliziranih državljanov, ki pa imajo upravno in moralno slovenstvo urejeno, kot je treba.

Tako je skrajno hecno, ko se je oni dan veliki koordinator Luka Mesec obregnil ob potencialno ministrico. Kako je neoliberalka in to še ekstremna in kako je Levica, dokler jo bo on koordiniral, ne bo nikoli marala.

Ampak zaradi čiste korektnost … “Hej, Luka, umirite svoj veliki koordinatorski ego! Gospa je na upravni enoti prisegla zvestobo Sloveniji … kdaj ste zvestobo prisegli vi?”

Izven prisege pa razmišljujočega zmoti še nekaj. To, da smo se šli teh državljanskih igric s koroško Slovenko, je za drobnjakarsko in žlehtno ljubljansko nrav celo razumljivo. Ne pričakujemo, da novodobni poznajo zgodovino, se pravi politične in socialne razmere ter trpljenje naših koroških rojakov v dvajsetem stoletju. Zato samo provokacija: najbrž so na oni strani Alp uspešneje obranili slovenstvo, kot smo ga mi na tej strani. Mogoče bi Levica morala koordinirano prebirati Haderlapovo, preden govori o uvozu neoliberalcev; kar mimogrede gospo Mlinarjevo poniža na raven blaga.

Je pa za žolčnim odzivom dela javnosti in dela politike razumljiv strah. Naša politika je kadrovsko izžeta. Povedano drugače – nihče pri zdravi pameti se ne gre bosti s to galerijo grotesknih tipov. In možnost, da politike uvozimo iz drugih držav, je neposreden napad na privilegije političnih elit. Kot so nam pokazali športniki s tujimi trenerji, bi bilo modro poskusiti tudi z uvoženimi upravljavci države. Če ne drugega, bi izostala iracionalna komponenta, ki zdaj blokira slovensko politiko. Namesto volitev vsakih nekaj mesecev bi imeli opravka le načelniki upravnih enot, jezik pa tudi ne bi bil ovira.

Če bi uvoženi politiki o upravljanju s Slovenijo govorili v tujem in nam nerazumljivem jeziku, bi bila situacija povsem enaka kot danes – ko politikov ne razumemo kljub temu, da govorijo v slovenščini.