Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
V preteklem tednu je kip Melanie Trump postal prvi odoveli kip na svetu, ob požigu lesenega Trumpa pa sprašujemo o tem, kaj je umetnost in kaj pomeni napad nanjo
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Ampak vsi ti argumenti stopijo v ozadje, ko vam razkrijemo identiteto človeka, ki je pritaknil vžigalico. To ni bil nihče drug kot užaljeni umetnostni kritik. Besni kritik upodabljajočih umetnosti je s požigom kipa storil pogumno dejanje za svojo stroko, za status umetnostne kritike pri nas, za čast likovne umetnosti in ne navsezadnje tudi za odrešitev samega sebe.
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Zadeva je namreč ta, da umetnostni kritiki v tej deželi živijo življenje kot v peklu. Klasično izobraženi so spali po najhujših luknjah v Firencah, da so se potem med sendviči lahko napajali z velikani renesanse. Potikali so se po pariškem kolodvoru in s ponarejenimi študentskimi izkaznicami moledovali za popust v Louvru. Memoriali so vse te biografske podatke in se muzali ob ekscentričnih izpadih največjih v zgodovini. In to – za kaj? Da morajo danes pisati utemeljitve in razloge in analizirati stanje duha mladih umetnikov, ki v galerijah zakopavajo televizorje v zemljo in na njih predvajajo izmenjujoče se črno-bele meglice. Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
“To ni umetnost,” je zamrmral v gluhi moravški noči in prižgal vžigalico, ki je za nekaj trenutkov osvetlila njegov trdi umetnostnokritiški obraz!
Torej ne vandali; kip Donalda Trumpa je sežgala slovenska umetnostna kritika … In če kaj vemo, je naslednja na vrsti Melanija Sevniška.
Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
Če smo že pri Melaniji, pa poglejmo še ta globalni fenomen mačje naličenih oči.
Takoj po izvolitvi se nam je kolektivno zazdelo, da smo pa zdaj s krvjo, če že ne po sposobnostih, stopili v dvorano slavnih. In da bodo že drobtinice s Trumpove mize dovolj, da se nasiti vsa država – in še bo ostalo za sorodnike, ko pridejo na obisk. Ampak Melanija ni prišla na obisk. Govori se, da celo kdaj pa kdaj kaj donira, ampak svoje slovenstvo javno skriva kot kača noge. S staro domovino jo še najbolj vežejo tožbe proti medijem. In medtem ko je večina prebivalcev Amerike moteče ponosna na svoje evropske korenine, jih Melanija skriva … Najbrž zato, ker jo je sram, da so v Ameriki, kjer jim geografija ni jasna, njene korenine razumljene kot vzhodnoevropske.
Po vseh teh letih v Beli hiši je razumnemu postalo jasno, da je celo v času gibanja »Me too« gospa predvsem vrhunska kura. Ki noče imeti s kuro Slovenijo nič skupnega.
Na nek način je podobna vrhunski kuri Meghan Markle, ki je v svoje čare zapletla princa Harryja. Najprej dolgih dvanajst mesecev eno samo jamranje: “Želim biti princesa, želim biti princesa, v perspektivi želim biti kraljica”, ko pa princesa postane: “Nočem biti več princesa, nočem biti več princesa, prenaporno bi bilo biti kraljica!”
Tudi Melanijino stališče nemočne žrtve vrhunskega tepca Donalda Trumpa temelji na slavni dilemi: bi-ne bi!
“Sem ujetnica v zlati kletki in bom tožila vsakega, ki se bo delal iz mene norca!”
Mi pravimo: “Loči se od kreature, pridi živet v Sevnico, tam ti bo župan dodelil vrt, lahko boš gojila endivijo in redkev ter se ne brigala za zlobne jezike, ki se posmehujejo tvoji angleščini, izobrazbi in plaščem, vrženim čez ram. Pa tudi žaljivih kipov tako za umetnost kot za oba portretiranca ne bodo več izdelovali!”
Tako za princeso Susseško kot za Melanijo Trump se zdi, da je bil največji dan njunega življenja poroka. Od takrat pa je šlo vse le še navzdol.
In še za konec. Če se vam zdi, da smo zaradi bizarnega naključja, ker je ameriška prva dama nosilka lokalnega DNK in ker ALU proizvaja abnormalne količine upodabljajočih umetnikov, upravičeni do smetenja naše pastoralne krajine z vsem mogočim, se motite. Preveč ljudskih rezbarjev, forma viv, bronastih političnih veljakov in reklamnih panojev že stoji po naših trgih in mestih in krožiščih – zato je treba temu enkrat reči konec. Javni prostor ni stenčas, še manj pa je alternativna galerija. Že tako komaj živimo ob barvnih paletah slovenskih fasad, da ni, da bi nas zdaj po travnikih začeli napadati še pogledi posameznikov na sodobno umetnost.
P. S.
Moravški župan je napovedal graditev novega kipa iz bolj obstojnega, predvsem pa negorljivega materiala. Kip bo simboliziral strpnost. Predlagamo malo plastiko Leonardove študije rok. Predvsem tiste, na kateri je iztegnjen sredinec.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
V preteklem tednu je kip Melanie Trump postal prvi odoveli kip na svetu, ob požigu lesenega Trumpa pa sprašujemo o tem, kaj je umetnost in kaj pomeni napad nanjo
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega.
Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Ampak vsi ti argumenti stopijo v ozadje, ko vam razkrijemo identiteto človeka, ki je pritaknil vžigalico. To ni bil nihče drug kot užaljeni umetnostni kritik. Besni kritik upodabljajočih umetnosti je s požigom kipa storil pogumno dejanje za svojo stroko, za status umetnostne kritike pri nas, za čast likovne umetnosti in ne navsezadnje tudi za odrešitev samega sebe.
Moravški kip in njegov požig sta bila namreč ovrednotena tudi kot napad na umetnost; napad na svobodo umetniškega izražanja in podobno. In v tem kontekstu je sežiganje umetnosti na javnem mestu seveda šokantno in celo če se strinjamo, da je bil leseni kip Donalda Trumpa vrhunski simbolizem, sestavljen iz palet in colarc, je grozljivo, da živimo v deželi, kjer umetniška dela sežigamo. Kot stari dobri Bonaventura, ki je požgal Cankarja. Na take reči smo v teh krajih občutljivi.
Zadeva je namreč ta, da umetnostni kritiki v tej deželi živijo življenje kot v peklu. Klasično izobraženi so spali po najhujših luknjah v Firencah, da so se potem med sendviči lahko napajali z velikani renesanse. Potikali so se po pariškem kolodvoru in s ponarejenimi študentskimi izkaznicami moledovali za popust v Louvru. Memoriali so vse te biografske podatke in se muzali ob ekscentričnih izpadih največjih v zgodovini. In to – za kaj? Da morajo danes pisati utemeljitve in razloge in analizirati stanje duha mladih umetnikov, ki v galerijah zakopavajo televizorje v zemljo in na njih predvajajo izmenjujoče se črno-bele meglice. Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
“To ni umetnost,” je zamrmral v gluhi moravški noči in prižgal vžigalico, ki je za nekaj trenutkov osvetlila njegov trdi umetnostnokritiški obraz!
Torej ne vandali; kip Donalda Trumpa je sežgala slovenska umetnostna kritika … In če kaj vemo, je naslednja na vrsti Melanija Sevniška.
Razlagati morajo moderno, premoderno in postmoderno umetnost javnosti, ki si ne želi ničesar bolj, kot vsaj enkrat v življenju v živo videti božanski nasmeh Gioconde. Svaljkati se morajo po razstavah, kjer majhne upodabljajoče domislice poveličujejo kot vrhunske dosežke, in kolikor bi radi že zakričali, da je cesar gol, jih obeti bednih zaslužkov vežejo za jasli sodobne umetnosti. S tem niso likovni kritiki nič drugačni od književnih, glasbenih, gledaliških in vseh ostalih ostrih kritiških umov – še več … Nič drugačni niso od mnogih ustvarjalnih poklicev, soočenih s plehkostjo sodobnosti – in tu niso izključeni niti novinarji. Pa vendar je nek likovni kritik imel dovolj.
Če smo že pri Melaniji, pa poglejmo še ta globalni fenomen mačje naličenih oči.
Takoj po izvolitvi se nam je kolektivno zazdelo, da smo pa zdaj s krvjo, če že ne po sposobnostih, stopili v dvorano slavnih. In da bodo že drobtinice s Trumpove mize dovolj, da se nasiti vsa država – in še bo ostalo za sorodnike, ko pridejo na obisk. Ampak Melanija ni prišla na obisk. Govori se, da celo kdaj pa kdaj kaj donira, ampak svoje slovenstvo javno skriva kot kača noge. S staro domovino jo še najbolj vežejo tožbe proti medijem. In medtem ko je večina prebivalcev Amerike moteče ponosna na svoje evropske korenine, jih Melanija skriva … Najbrž zato, ker jo je sram, da so v Ameriki, kjer jim geografija ni jasna, njene korenine razumljene kot vzhodnoevropske.
Po vseh teh letih v Beli hiši je razumnemu postalo jasno, da je celo v času gibanja »Me too« gospa predvsem vrhunska kura. Ki noče imeti s kuro Slovenijo nič skupnega.
Na nek način je podobna vrhunski kuri Meghan Markle, ki je v svoje čare zapletla princa Harryja. Najprej dolgih dvanajst mesecev eno samo jamranje: “Želim biti princesa, želim biti princesa, v perspektivi želim biti kraljica”, ko pa princesa postane: “Nočem biti več princesa, nočem biti več princesa, prenaporno bi bilo biti kraljica!”
Tudi Melanijino stališče nemočne žrtve vrhunskega tepca Donalda Trumpa temelji na slavni dilemi: bi-ne bi!
“Sem ujetnica v zlati kletki in bom tožila vsakega, ki se bo delal iz mene norca!”
Mi pravimo: “Loči se od kreature, pridi živet v Sevnico, tam ti bo župan dodelil vrt, lahko boš gojila endivijo in redkev ter se ne brigala za zlobne jezike, ki se posmehujejo tvoji angleščini, izobrazbi in plaščem, vrženim čez ram. Pa tudi žaljivih kipov tako za umetnost kot za oba portretiranca ne bodo več izdelovali!”
Tako za princeso Susseško kot za Melanijo Trump se zdi, da je bil največji dan njunega življenja poroka. Od takrat pa je šlo vse le še navzdol.
In še za konec. Če se vam zdi, da smo zaradi bizarnega naključja, ker je ameriška prva dama nosilka lokalnega DNK in ker ALU proizvaja abnormalne količine upodabljajočih umetnikov, upravičeni do smetenja naše pastoralne krajine z vsem mogočim, se motite. Preveč ljudskih rezbarjev, forma viv, bronastih političnih veljakov in reklamnih panojev že stoji po naših trgih in mestih in krožiščih – zato je treba temu enkrat reči konec. Javni prostor ni stenčas, še manj pa je alternativna galerija. Že tako komaj živimo ob barvnih paletah slovenskih fasad, da ni, da bi nas zdaj po travnikih začeli napadati še pogledi posameznikov na sodobno umetnost.
P. S.
Moravški župan je napovedal graditev novega kipa iz bolj obstojnega, predvsem pa negorljivega materiala. Kip bo simboliziral strpnost. Predlagamo malo plastiko Leonardove študije rok. Predvsem tiste, na kateri je iztegnjen sredinec.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov