Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke DeSUS, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja
Danes se medijsko poslavljamo od Karla Erjavca; skoraj dve desetletji nam je delal družbo in pogrešali ga bomo. Čeprav je večinski del Desusa in dobršen del javnosti olajšano dahnil: “Hvala bogu,” nam bo medijem žal. In ne strmite ob teh besedah … Še niste nikoli slišali za hipokrizijo? Nič nam v medijih ni bilo lažje in ljubše, kot analizirati, osirati in se norčevati iz Karla; a hkrati nam je ta nenavadni politik zagotavljal bralce in poslušalce, rezal programsko pogačo in nam posredno pomagal uveljavljati ali celo prodajati naše medije. Karl je bil zanimiv mož nedoločljivega političnega kreda in njegova odsotnost bo odnesla del barvitosti iz slovenske politične freske. Oziroma bo ta ostala povsem črno-bela; ali rdeče-črna, ali rdeče-bela … Odvisno, kako si pač barvno predstavljate slovenski dualizem.
Skoraj zagotovo Karlova naslednica ne bo imela njegove širne domišljije, njegove otroške naivnosti in neskončne samozaverovanosti – vseh teh lastnosti, ki so naredile zgodbo že samo ob omembi njegovega imena in priimka. Čeprav se s Karlovim odstopom, kot pravijo analitiki, stabilizira Desus, stabilizira vlada, stabilizira država in stabilizira vojska, se pa destabilizira in s tem končuje čas političnih veseljakov. Nove generacije politikov se zdijo veliko bolj učinkovite, manj obremenjene s preteklostjo, bolj profesionalne in načelne; se pravi obdane z lastnostmi, ki so dolgočasne, da bog pomagaj.
Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Ampak kljub temu se dve manjši zgodbi, za običajne analitike skriti pod radarjem, potikata okoli odstopa večnega Karla. Najprej mantra, da je notranja demokracija v Desusu pokazala svojo moč in da so delegati Karlu odrekli zaupanje v sozvočju z najvišjimi demokratičnimi standardi. Če smo že pri tem: Karlu smo kolektivno odrekli zaupanje na zadnjih volitvah; ampak tega ni hotel razumeti. Glede notranje demokracije pa … Odstavitev Karla Erjavca se bo pokazala kot demokratična v tistem trenutku, ko bo Desus pod novim vodstvo zacvetel, se razvijal in se profiliral povsem drugače, kot je previharil zadnji dve desetletji. Če pa se bo zgodilo, da bo stranka nadaljevala svojo sankaško tekmo, ne bodo demokratične volitve na kongresu stranke nič drugega kot vojaški puč. Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Če bo stranka nadaljevala svoj prosti padec, bo najmanj, kar jo bo doletelo, Karel v kopalkah, ki v Umagu rešuje sudoku in strga korenček: “Saj sem vam rekel!”
Drugi manjši pok, ob katerem je Karl v megli izginil za zaveso, je izjava, da po porazu zapušča tako politično kot javno življenje. Vsi mediji so izjavo prenesli v triumfalni intonaciji, ne da bi se kateri od komentatorjev sploh vprašal, kaj za hudiča to pomeni.
Razumnemu je sicer jasno, kaj je Karl mislil s “političnim življenjem,” ki ga zapušča … Ne bo več šef stranke, ne bo več poslanec, ne bo več minister. Častno in načelno dejanje.
Ampak kaj je mislil z umikom iz javnega življenja? V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Če izbrskamo še takšne trivialnosti, ki jih je Karl počel kot predsednik Desusa, kot okoljski, obrambni ali zunanji minister, se težko domislimo dejavnosti, ki bi jo lahko kategorizirali kot “javno delovanje”. Ni bil humanitarec, ni se zavzemal za pravice manjšin, ni pel v pevskih zborih – nič podobnega ni počel. Še najbolj javno je bilo njegovo življenje, ko se je tožil s sosedi za re-lokacijo bele tehnike – če povzamemo njegov zadnji dokumentiran besednjak …
V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Vse po njegovem javno življenje, predvsem vsi stiki z upokojensko bazo, so bili politično in ne javno življenje. Javno se od političnega življenja razlikuje predvsem v tem, da od javnosti ničesar ne zahteva. Kot to počne politično življenje.
Po našem svetem prepričanju Karl Erjavec javnega življenja izven političnega ni imel! Torej se po logiki stvari ne more umakniti iz nečesa, kar ni nikoli zares živel. Častna bi bila recimo izjava, da se sicer umika iz političnega življenja, se bo pa aktiviral kot javna oseba v javnem življenju. Princip v demokratični tradiciji ni neznan, da ne zapišemo, kako je to na njenem samem začetku.
Mogoče Karl Erjavec kot javna oseba v javnem življenju ne bi zmogel voditi sveta modrecev, zagotovo pa bi lahko v tej druščini bil predsednik čajne sekcije …
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke DeSUS, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja
Danes se medijsko poslavljamo od Karla Erjavca; skoraj dve desetletji nam je delal družbo in pogrešali ga bomo. Čeprav je večinski del Desusa in dobršen del javnosti olajšano dahnil: “Hvala bogu,” nam bo medijem žal. In ne strmite ob teh besedah … Še niste nikoli slišali za hipokrizijo? Nič nam v medijih ni bilo lažje in ljubše, kot analizirati, osirati in se norčevati iz Karla; a hkrati nam je ta nenavadni politik zagotavljal bralce in poslušalce, rezal programsko pogačo in nam posredno pomagal uveljavljati ali celo prodajati naše medije. Karl je bil zanimiv mož nedoločljivega političnega kreda in njegova odsotnost bo odnesla del barvitosti iz slovenske politične freske. Oziroma bo ta ostala povsem črno-bela; ali rdeče-črna, ali rdeče-bela … Odvisno, kako si pač barvno predstavljate slovenski dualizem.
Skoraj zagotovo Karlova naslednica ne bo imela njegove širne domišljije, njegove otroške naivnosti in neskončne samozaverovanosti – vseh teh lastnosti, ki so naredile zgodbo že samo ob omembi njegovega imena in priimka. Čeprav se s Karlovim odstopom, kot pravijo analitiki, stabilizira Desus, stabilizira vlada, stabilizira država in stabilizira vojska, se pa destabilizira in s tem končuje čas političnih veseljakov. Nove generacije politikov se zdijo veliko bolj učinkovite, manj obremenjene s preteklostjo, bolj profesionalne in načelne; se pravi obdane z lastnostmi, ki so dolgočasne, da bog pomagaj.
Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Ampak kljub temu se dve manjši zgodbi, za običajne analitike skriti pod radarjem, potikata okoli odstopa večnega Karla. Najprej mantra, da je notranja demokracija v Desusu pokazala svojo moč in da so delegati Karlu odrekli zaupanje v sozvočju z najvišjimi demokratičnimi standardi. Če smo že pri tem: Karlu smo kolektivno odrekli zaupanje na zadnjih volitvah; ampak tega ni hotel razumeti. Glede notranje demokracije pa … Odstavitev Karla Erjavca se bo pokazala kot demokratična v tistem trenutku, ko bo Desus pod novim vodstvo zacvetel, se razvijal in se profiliral povsem drugače, kot je previharil zadnji dve desetletji. Če pa se bo zgodilo, da bo stranka nadaljevala svojo sankaško tekmo, ne bodo demokratične volitve na kongresu stranke nič drugega kot vojaški puč. Demokratične odločitve ali odločitve, ki temeljijo na demokratičnem principu, razumejo – ali bi vsaj morale razumeti – kot svojo posledico napredek. Posameznika, stranke, družbe. Če napredka ni, je tudi takšna demokracija jalova.
Če bo stranka nadaljevala svoj prosti padec, bo najmanj, kar jo bo doletelo, Karel v kopalkah, ki v Umagu rešuje sudoku in strga korenček: “Saj sem vam rekel!”
Drugi manjši pok, ob katerem je Karl v megli izginil za zaveso, je izjava, da po porazu zapušča tako politično kot javno življenje. Vsi mediji so izjavo prenesli v triumfalni intonaciji, ne da bi se kateri od komentatorjev sploh vprašal, kaj za hudiča to pomeni.
Razumnemu je sicer jasno, kaj je Karl mislil s “političnim življenjem,” ki ga zapušča … Ne bo več šef stranke, ne bo več poslanec, ne bo več minister. Častno in načelno dejanje.
Ampak kaj je mislil z umikom iz javnega življenja? V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Če izbrskamo še takšne trivialnosti, ki jih je Karl počel kot predsednik Desusa, kot okoljski, obrambni ali zunanji minister, se težko domislimo dejavnosti, ki bi jo lahko kategorizirali kot “javno delovanje”. Ni bil humanitarec, ni se zavzemal za pravice manjšin, ni pel v pevskih zborih – nič podobnega ni počel. Še najbolj javno je bilo njegovo življenje, ko se je tožil s sosedi za re-lokacijo bele tehnike – če povzamemo njegov zadnji dokumentiran besednjak …
V katerem segmentu javnega življenja pa je Karl deloval, ki ni bil hkrati tudi politično življenje? Gre za pogosto zmoto ali celo pomensko zlorabo slovenskih politikov; po njihovem je vsako politično delovanje tudi javno delovanje, javno delovanje pa je politično delovanje le, če ga opravljajo politiki.
Vse po njegovem javno življenje, predvsem vsi stiki z upokojensko bazo, so bili politično in ne javno življenje. Javno se od političnega življenja razlikuje predvsem v tem, da od javnosti ničesar ne zahteva. Kot to počne politično življenje.
Po našem svetem prepričanju Karl Erjavec javnega življenja izven političnega ni imel! Torej se po logiki stvari ne more umakniti iz nečesa, kar ni nikoli zares živel. Častna bi bila recimo izjava, da se sicer umika iz političnega življenja, se bo pa aktiviral kot javna oseba v javnem življenju. Princip v demokratični tradiciji ni neznan, da ne zapišemo, kako je to na njenem samem začetku.
Mogoče Karl Erjavec kot javna oseba v javnem življenju ne bi zmogel voditi sveta modrecev, zagotovo pa bi lahko v tej druščini bil predsednik čajne sekcije …
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov