Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.
Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.
Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.
Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.
“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki. Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.
In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.
Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.
Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.
Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.
Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane. Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.
Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.
Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. “Ne štima” jim terminologija, kot se reče.
Slovenska vlada namreč ni padla. Vlada pade, ker zgubi večino v parlamentu, ker dobi nezaupnico, ker pride do državnega udara oboroženih sil. Take stvari. Tokrat pa je le – ali pa ponovno – odstopil premier. Razpustitev vlade je torej posledica. Se pravi, da vlada ni padla, ampak se je najprej spotaknila, potem pa sesedla.
Tisti, ki vidijo v vsem tem zaroto, bi znali celo reči, da je vlada skočila. Na glavo v prazen bazen. Vsekakor pa ne gre za padec, ki je vedno nekaj nepričakovanega, temveč za nerodnost, ki pa je vedno nekaj pričakovanega. Vsi smo vedeli, da bo vlada slej kot prej sama sebi stopila na vezalko in se zložila po tleh, kolikor je dolga in široka.
Vlada, realno pogledano, ni imela druge izbire. V slovensko politiko se že zadnje desetletje zgrinjajo same mediokritete in povsem logično je, da zahtevna naloga upravljanja države v nekem trenutku postane prezahtevna. Ko trdimo, da se v slovensko politiko kadrujejo povprečneži, ne mislimo žaliti strokovne integritete politikov, ministrov, predsednikov in državnih sekretarjev. Upravičeno pa jih razumemo kot moralne povprečneže. Kot povprečne v duhu, kar pomeni posledično tudi povprečne v dejanjih. Vodilne analize odstopa premiera ne razumejo, še manj problematizirajo kot dejanje, ki v prvi vrsti ni častno. Tako zelo smo zastrupljeni s politično aritmetiko, da javnost brez spraševanja o osnovnih etičnih načelih mirno sprejme pojasnilo, “da se pač ne da več”.
“Če ni za bit, je za it,” je osnovni izrek slovenskega ločenstva, ki je domovinsko pravico po novem dobil tudi v politični izreki. Pa ni čisto tako. Če moralen, pokončen človek sprejme odgovornost, tudi ultimativno odgovornost, kot je v primeru premiera, odgovornost za druge, je naloga pokončnega, moralnega človeka, da jo pripelje do konca zaupanega mu mandata. Ne glede na napore, žrtve, ovire in podtikanja. Če je ne pripelje, je ne le de facto nesposoben, ampak je tudi moralno vprašljiv.
In kar je najbolj zabavno: ko tak voditelj, v našem primeru Marjan Šarec, odstopi, ne odstopi s sklonjeno glavo in gorčino v srcu med izpraševanjem lastnega človeškega in političnega jaza, temveč odstopi z načrtom za drugo rundo. In množica navdušeno vzklika: “Dajte mu še eno priložnost!”
S tem je slovenska politika postala podobna veslanju, ki kot eden redkih športov pozna repasaž.
Drugo polje, na katerem so se pasle včerajšnje politične analize, pa so predčasne volitve. Te so razumljene in komentirane kot naraven politični proces, kot nekaj, kar nas bo zaposlovalo pet mesecev, med katerimi se bodo v hvaležnih medijih ponovno lomili ključni trenutki v zgodovini tega jamrajočega naroda. In tako naprej in tako nazaj.
Pa vendar bi morali nove predčasne volitve oziroma njihove obete razumeti kot nacionalno tragedijo. Gre za kolektivni neuspeh, ki po vseh parametrih presega uspeh visoke gospodarske rasti recimo. Oziroma ker bo visoka gospodarska rast ostajala nedotaknjena tudi v mesecih februar, marec in april, se bomo le še enkrat več vprašali, čemu in ali sploh potrebujemo vlado.
Predčasne volitve so bela zastava na okopih slovenskega parlamentarizma. So priznanje nesposobnosti najti najmanjši skupni imenovalec, ki nas opredeljuje kot narod. “Drekec pekec” pa jezik in kultura in navade, če pa se ne strinjamo o bistvenih projektih, ki bi nas lahko zaposlovali za štiri leta. Hočemo poudariti, da se od totalitarne države vsiljena petletka v tem trenutku niti ne zdi tako slaba ideja.
Do predčasnih volitev se politične elite obnašajo kot do gotovega dejstva. V politični aritmetiki dneva potem so predčasne volitve število “pi”! 3,14 je vedno tu, pripravljen, da vrže svoj listek v skrinjico in da požene v zrak teh nekaj milijonov, kolikor nas davkoplačevalce vsa preklemanska šarada tudi stane. Žal je urejeno tako, da imajo politične elite prav. Ne glede na udeležbo bodo predčasne volitve legitimne in veljavne. Sicer so v svoji vnemi politiki spet pozabili na šolski koledar, saj se bodo v času njihovega praznovanja začele majske počitnice, ko se Slovenija tradicionalno prvič v sezoni preseli na jadransko obalo.
Slovenski volivec bo tako konec aprila stal pred strašno dilemo: “Ali čiščenje počitniške prikolice in napenjanje baldahina, ali osnovna demokratična dolžnost in pravica!” V redakciji se nam sicer zdi, kaj bomo večinsko izbrali, ampak o tem kdaj drugič.
Če nočemo postati leseni kmetje na šahovnici političnih manipulatorjev, imamo na voljo samo popolno blokado predčasnih volitev. Šele če se konec aprila nihče ne bi pojavil na volišču, bi lahko spreobrnili ta nevaren trend, v katerem predčasne volitve postajajo žeton pri političnem pokru, s katerim veseljaki vedno znova igrajo svojo usmiljenja in pomilovanja vredno igro.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Neveljaven email naslov