Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.
Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.
Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.
Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.
Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.
Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.
Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.
Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.
Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.
Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.
Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.
Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:
Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.
Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.
Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Pozor! Relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni.
Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Zadeva je zapletena že od dne, ko si je tisti bradati Grk po pošteni orgiji izmislil demokracijo. “Vsi naj upravljajo javne zadeve,” je navdušeno kriknil in iz amfore potegnil prvega dopoldanskega. Žal pa je bila ta izjava prepusta, preveč birokratska, da bi prišla v medije in s tem v zgodovino, tako kot recimo “ne dotikajte se mojih krogov” ali kaj podobnega.
Kako izbrati predstavnike, da bodo v našem imenu upravljali javno, je torej eno bistvenih vprašanj demokracije in kljub dvatisočletni demokratični tradiciji volitve še vedno lomijo kopja političnih elit.
Preden skočimo v domače loge, poglejmo k samoimenovani materi demokracije: Američani v Iowi so zelo ponosni, da imajo že stoletja vrhunsko volilno rešitev, vzeto naravnost iz demokratične biblije. Volivci, ki svoj glas namenijo enemu izmed kandidatov, se preprosto zberejo v gručah oziroma po kotih sobe ali prostora in potem jih pooblaščenci preštejejo. Eno telo, en glas.
Ampak ta arhaizem ni mogel preživeti, zato so se teoretiki domislili, da lahko tisti, katerih kandidat je oplel, imajo pa še vedno nekaj volje za postajanje v gručah, svoj glas – oziroma v tem primeru svoje telo – uporabijo še drugič; morajo le pristopili h gruči enega izmed dveh preživelih kandidatov. To pa za volivce že pomeni dodaten telesni ter seveda tudi miselni napor; da bi stvari do konca zapletli, so ta arhaični demokratični volilni sistem nacepili na sodobno računalniško aplikacijo, ki – kot seveda vse sodobne računalniške aplikacije – med volitvami ni delovala.
In potem so ubogi demokrati v kmetijski Iowi postajali po kotih telovadnic, se belo gledali ter se spominjali časov, ko so njihovi predniki na skoraj enak način preštevali krave v ogradi.
Zdaj pa v domače loge. Kako bomo volili, je vprašanje, ki nas tare že vsa leta naše demokracije. Celo na referendum smo šli in ustavno sodišče se je vpletlo, ampak, kot rečeno, povprečno inteligentni smo še sposobni nekako razumeti prednosti in slabosti večinskega ali pa proporcionalnega sistema, z vzponom nadpovprečno inteligentnih ter njihovim posegom v volilno zakonodajo pa nam je stvar postala nerazumljiva.
Gre pa za to: ker smo na ekspresnem tiru proti predčasnim volitvam, bi bilo primerno, da volimo po pripombah, ki jih je na sedanjo volilno zakonodajo dalo ustavno sodišče. Še posebno ker kaže, da se bomo s tem tempom odstopanja vlad na volitve odpravljali vsakih nekaj mesecev. Od decembra naprej bo trenutno veljavni volilni sistem neustaven, neustavne volitve pa nekako niso najbolj v skladu same s sabo. Zato je skupina sedmih strank predlagala novelo k trenutno veljavni volilni zakonodaji. Sicer jim do ustavne večine, ki je potrebna za sprejetje, manjka en sam glas, vendar nas trenutno bolj zanima, kaj ta zakonodaja prinaša. In tu trčimo na omejitev intelektualnega naboja, kajti prostodušno moramo priznati, da ne razumemo, kaj prinaša.
Sprememba volilnih okrajev in oblikovanje list kandidatov na ravni volilnih enot še nekako gre, pri prednostnem glasu pa se že zaplete. To ne bo navaden prednostni glas, kakršne je najti recimo na travnikih, ko skopni sneg, temveč bo relativen prednosti glas. Pa še to ne čisto navaden relativen prednostni glas, temveč neobvezen prednostni glas. Se pravi, da na naša volišča prihaja relativen, neobvezen prednostni glas – to je zagotovo pomemben trenutek v naši demokraciji.
Pozor: relativnega neobveznega prednostnega glasu ne gre zamenjevati z neobvezno relativnim neprednostnim glasom, ki ga uveljavlja skoraj polovica volivcev, ki ne hodijo več na volitve.
Nadaljujmo. Sicer ne vemo, kaj relativen neobvezen prednostni glas natančno pomeni in prinaša, zgodovinsko gledano pa toliko pridevnikov na kupu vedno pomeni nekaj dobrega. Teoretično ta famozni glas daje posameznemu volivcu večji nadzor nad tem, kdo izmed kandidatov bo dobil pozlačen žiroračun, in ta privilegij odvzema strankarskim bogovom. V srednjem veku bi temu rekli “spor glede investiture”.
Zdaj pa se zaplete. Sedanja ureditev, po kateri sta bila stranka in kandidat siamska dvojčka, se izgublja, z njo pa tudi sistem, po katerem je vsak volilni okraj vseboval enega kandidata. Ta očitno zastareli in nepravični sistem, ki ga je treba spremeniti, nadomešča ureditev, po kateri ima vsaka izmed volilnih enot svojo glasovnico, vsaka kandidatna lista na njej pa enajst kandidatov.
Če do zdaj še razumete, je nadaljevanje namenjeno le nadpovprečno inteligentni večini, saj na prizorišče stopi relativni neobvezni prednostni glas, ki volivcu ponudi – ali pa mu omogoča – tri možnosti:
Tako. Vaša volilna pravica se je pred vašimi očmi s spolno delitvijo razdelila na tri volilne pravice in če se boste po oddaji glasovnice počutili kot v osmem razredu, ko so po kariernem testiranju o vas rekli: “Ta pa ne bo za gimnazijo,” bo tega krivo le žalostno dejstvo, da je večina državljanov, ki bodo novi sistem zlahka dojeli, pametnejša od vas.
Ob obletnicah osamosvojitve TV-dnevniki radi kažejo arhivske posnetke, na katerih stare mamice navdušeno mečejo osamosvojitev v škatlico. Danes kaj takega ne bo več mogoče, saj stare mamice nimajo nobene možnosti, da bi razumele, kako in kaj naj volijo, da bo promile njihove politične volje našel svoj izraz v parlamentu.
Do zdaj smo bili prepričani, da so najzapletenejša navodila tista, ki jih dobite ob nakupu bele tehnike. Z morebitnim sprejemom in aplikacijo nove volilne zakonodaje pa bodo kavnim mlinčkom in opekačem prevzele primat volitve.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov