Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.

Po migrantih izpred nekaj let imamo na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij

Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani favni vidijo samo zalogo proteinov.

Po migrantih izpred nekaj let imamo tako na mejah Slovenije novo invazivno nevarnost, ki pa se je lotevamo zelo podobno, kot smo se lotevali vprašanja ilegalnih migracij. Državo poskušamo neprodušno zapreti … Z eno samo veliko razliko. Med migrantsko krizo smo pri vstopu v državo preverjali tujce, če imajo dokumente, zdaj pa pri vstopu preverjamo Slovence, če imajo vročino.

Kakorkoli; kakor ravnati ob prihodu virusa, je ob napotkih ustreznih organov mogoče najti tudi v literaturi; in to ne samo v medicinski literaturi. Ker so naše oblasti že večkrat dokazale, da jim ni mar do črpanja iz domače ali pa celo svetovne literarne zapuščine, moramo na tem mestu vskočiti mediji. Prve napotke za ravnanje ob pojavu epidemije nam je dal že nesmrtni Oton Župančič. Žal ga na Kitajskem niso dovolj prevajali, zato pa na njegove epidemiološke napotke spomnimo slovensko javnost, ki je ne vedoč protivirusno terapijo pila z materinim mlekom.

Začne se seveda s

“Ciciban teče v zeleni dan.”

Nato imamo epidemiološko komponento s

“Seveda. Danes se nisem umil še …”

In končno še samozaščitno delovanje

“Bister potoček se vije čez plan

Preko kremenov se lije:

Ciciban v njem se umije.”

To je za otroke, odrasli pa bi morebiti med 14-dnevno karanteno lahko vzeli v roke Alberta Camusa. Ta v Kugi do milimetra natančno popiše vsa psihična stanja, ki jih človeška družba začne ustvarjati ob izbruhu nalezljive bolezni. Če sledimo romanu in napovedim svetovne zdravstvene organizacije, smo trenutno šele pri prvi mrtvi podgani na pragu dr. Rieuxa. V naslednjih dneh in tednih nas čaka ne le prevrednotenje človeških prioritet, temveč tudi – če sledimo literarnoteoretskim razlagam romana – vpogled v absurdnosti človeškega bivanja.

Če se zdi, da koronavirus nima kaj dosti skupnega s kugo in sodobna civilizacija ne veliko skupnega z alžirskim mestom iz sredine dvajsetega stoletja, pa nas Camus v segmentu romana opozarja tudi na problem urbanih konglomeratov, ki so v svoji nadutosti izgubili stik z naravo. V tej tezi je Camus sodoben in celo preroški.

Glede absurda, ki preveva delo slavnega nobelovca …

… pa Slovenci enega bolj pomembnih trenutkov za narod pričakujemo brez vlade. Ker smo brez vlade dovolj pogosto, smo se v takih interegnumih večkrat spraševali, kaj vse spada pod pristojnost vlad, ki opravljajo samo “tekoče posle”. Naše javno zdravstvo je torej odvisno od interpretacije pravnih služb, ali je visoko nalezljiva in potencialno nevarna bolezen “tekoči posel” ali ne.

Povedano drugače: tradicionalno slovenske vlade takrat, ko bi morale biti odločne, cincajo. Tudi če se delajo, da so odločne, je iz njihovih dejanj razbrati samo odločno cincanje. Tako lahko ob morebitnem izbruhu virusa pri nas samo upamo na najboljše, saj nimamo nikogar, ki bi lahko cincal s polnimi pooblastili.

Med pomirjujočimi puhlicami zadnjih dni je najpogosteje zaslediti, da lahko zaupamo pristojnim službam in ustanovam – kako pa politika skrbi za službe in ustanove, smo lepo videli prejšnji teden, ko je bila policija obravnavana kot druščina paglavcev. Zdravniki pa so tako ali tako samo kruhoborci in za sestrami tekajoče lenobe. Se pravi, da nam ob odsotnosti operativne vlade in ob popolni demontaži ugleda temeljnih ustanov preostanejo le junaški gasilci; ti med Slovenci uživajo absoluten ugled in ni ga Mahniča, ki bi si upal po evidencah vohljati, katero od gasilskih društev je ponaredilo podatke o svoji stoletnici.

Tako bodo z brizgalnami in protipoplavnimi vrečami gasilci odšli na teren in radi bi videli virus, ki si bo upal pomoliti glavo čez zahodno mejo!

Medtem ko se države, ki beležijo izbruhe, na bolezen in njeno širjenje odzivajo z radikalnimi ukrepi, se mi pripravljamo na morebiten izbruh z mandatarskimi pogajanji pri predsedniku države in deljenjem ministrskih mest. Najlažje bomo virus izkoreninili, če so ga zapisali v koalicijsko pogodbo. Morebiti v alinejo pod zmanjšanje čakalnih vrst in pod dolgotrajno oskrbo. To bi upokojence zagotovo navdušilo.