Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Kar preseneča, pa je to, da nihče od ministrov ni v zadnjem trenutku odklonil sodelovanja. Kajti ko jih je mandatar ali stranka povprašala o tem, ali bi hoteli ministrovati v slovenski vladi, kandidati niso še nič vedeli o virusu in grozeči kataklizmi. Menili so, da bo to eno tako običajno ministrovanje. Malo božanja ega, malo parlamentarnih prepirov, malo premeščanja uradnikov, malo pojavljanj v Odmevih in večni ponos pri gospe ženi. Potem pa tik pred svečano zaobljubo nastopi kriza, ki lahko ministrovanje – ampak resnično na vseh ministrstvih – spremeni v nočno moro. A nihče ni pokleknil, nihče ni spustil prijema, ki bi pretrgal vladno verigo. Ali zaradi stremuštva ali zaradi zaupanja v lastne sposobnosti, to bomo ocenjevali čez mesece.
In če ostanemo pri ministrih. Zadnjič je Žiga Turk, ki je bil že nekoč za ministra v eni Janševih vlad, primerjal samoizolacijo naroda s skrivanjem Ane Frank. Da če je bilo dekle zaprto v oni hiši dve leti, bomo pa mi ja tudi teh nekaj tednov. Na prvi pogled malce neposrečena izjava gospoda profesorja … na drugi pogled pa je primerjava povsem na mestu in logična.
Zakaj gre? Cinik bi se norčeval iz Turka, češ da nas v Sloveniji leta 2020 ne lovi gestapo, ki nas bo potem strpal v koncentracijsko taborišče … A z nesrečno Ano le imamo nekaj skupnega. Tako kot je njo hromil strah, ki je bil simbolen in neviden, akoravno povsem stvaren sovražnik, se nam z virusom dogaja isto.
Virus smo mediji, ki imamo v podobnih primerih veliko veselja z ustvarjanjem vsebin, personificirali. Ljudje to od nas pričakujejo in potem s sladostrastjem groze gledamo onega rdečega hudiča, ki se vrti v večernih poročilih. Takšnega odurnega s tistimi izrastki je tudi lažje sovražiti in ko ima virus obraz, postane naš sovražnik. Gestapo našega časa. Razum sicer kriči, da to ni prav, ker je virus le del narave, kot smo tudi mi sami, in je verjetno znotraj narave manjša anomalija, kot je človeštvo, a razum z dnevnimi poročili izgubi bitko.
Zato nam je, čeprav smo v karanteni, lažje, ker vemo, da je zunaj vojna, ki jo bomo dobili. Če vemo, da gre za vojno, smo bolj pomirjeni, kot če bi nam kdo povedal, da gre samo za bivanje.
In nova vlada se je bitke lotila, kot se spodobi. Preizkušeni soldati iz leta 1991 so se ponovno zbrali. Od nekod so izvlekli celo Kacina, ki se je proslavil kot uradni govorec med osamosvojitveno vojno, potem pa nikoli več. In vladi se je zdelo, da se bo virus potuhnil, že ko bo slišal odločnega Jelka, kaj šele, ko ga bo videl. Ob poveljniku teritorialne obrambe, ob uradnem govorcu in ob nasploh militantno nabrušenih mladeničih ter seveda ob preizkušenih žandarjih se zdi, da bo zmaga naša. Hudiča, Kangler je lastnoročno zrušil celotno mesto, kako ne bi nekaj tako malega, kot je virus!
In imamo vojno. Z enako izrednostjo, usodnostjo, odločnostjo, patetiko in seveda tudi z najpogosteje anonimnim pogumom in požrtvovalnostjo. Jugoslovanska ljudska armada je postala virus, spremenila se je mogoče terminologija, strumna odločnost pa prav nič.
Če povzamemo potek, ki se ima zgoditi v naslednji tednih: odbili bomo vse napade, enote virusa bomo obdržali v večdnevni blokadi, kot vedno bodo najbolj nastradali vozniki kamionov, del prebivalstva pa bo odločno trdil, da najbolj pomaga šnops; nato pa bomo nekega dne na neki točki zmagali.
Žrtev se bomo redno spominjali in enkrat jeseni bo zadnji virus z ladjo iz Kopra zapustil ozemlje Slovenije. Mi pa se bomo naslednjih trideset let razdvojeni prepirali, kdo ga je v resnici premagal.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov