Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci
Ko te dni na naših valovih med drugim nudimo tudi čustveno uteho svojemu poslušalstvu, si je privoščimo zajeten kos še sami zase. V času, ko je smrt postala statistični stolpec – ob tistem o obolelih in ob tistem o ozdravelih – je težko žalovati. Niti ni priložnosti, kajti pogrebi so postali birokratski protokol. Tako nas na Marjanovem pogrebu ne bo. Kolikor ga poznamo, bi se Jerman ob tem za nas bolečem dejstvu zarežal na vsa usta. In še kakšno žaltavo pridjal, da bo bolj držalo.
Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom … In ne more biti naključje … V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična, ne dnevno politična, pogosto niti ne všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji ….
Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.
Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.
Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.
V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci
Ko te dni na naših valovih med drugim nudimo tudi čustveno uteho svojemu poslušalstvu, si je privoščimo zajeten kos še sami zase. V času, ko je smrt postala statistični stolpec – ob tistem o obolelih in ob tistem o ozdravelih – je težko žalovati. Niti ni priložnosti, kajti pogrebi so postali birokratski protokol. Tako nas na Marjanovem pogrebu ne bo. Kolikor ga poznamo, bi se Jerman ob tem za nas bolečem dejstvu zarežal na vsa usta. In še kakšno žaltavo pridjal, da bo bolj držalo.
Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom … In ne more biti naključje … V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična, ne dnevno politična, pogosto niti ne všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji ….
Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.
Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.
Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.
V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov