Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.
Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.
Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.
Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.
Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …
Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.
Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.
Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.
Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.
Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.
Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.
Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.
Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …
Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.
Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.
Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.
Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.
Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …
Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.
Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.
Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.
Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.
Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.
Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.
Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.
Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …
Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov