Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Koča strica Toma

09.06.2020

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?

Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.

Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.

Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.

Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.

Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.

Pa gremo nazaj k televiziji.

Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.

Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.

Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Koča strica Toma

09.06.2020

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?

Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?

Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.

Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.

Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.

Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.

Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.

Pa gremo nazaj k televiziji.

Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.

Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.

Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.


19.06.2018

Diktatura asfalta

Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.


12.06.2018

Gliha vkup štriha

Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič


05.06.2018

Nam je vseeno kam reka teče

Povolilna kolumna Marka Radmiloviča.


29.05.2018

U ta črna skrin'ca

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


22.05.2018

Živalska farma

Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.


15.05.2018

Viljem drugič

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


08.05.2018

Rokovalci

Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.


24.04.2018

Spomeniško varstvo

Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo


17.04.2018

Pametna vas

Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov