Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.
Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.
Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.
Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.
Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.
Pa gremo nazaj k televiziji.
Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.
Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.
Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.
Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.
Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.
Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.
Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.
Pa gremo nazaj k televiziji.
Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.
Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.
Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.
Marko Voljč oblikuje civilno pobudo, imenovano "Act tank" ali možganski trust. Gre za modificirano antično idejo, ko se na enem mestu zbere najboljše, kar narod premore, in nato takšen svet modrecev skozi razgovor in debato ponudi rešitve, do katerih se intelektualno omejena vsakdanjost ni zmožna dokopati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o vojni peticij, ki se je zanetila na naših tleh. Peticija, ki dobi nasprotno peticijo, nednadoma nima več smisla. Ne razumemo torej osnov pisanja peticij.
Zapisi iz močvirja o terorističnem napadu na tednik Charlie Hebdo. Zakaj pero ne more premagati puške?
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Neveljaven email naslov