Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.
Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.
Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.
Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.
Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.
Pa gremo nazaj k televiziji.
Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.
Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.
Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Naša mlajša sestra je te dni presegla nov mejnik: lahko smo navijali za fanta, ki je na televiziji med prenosom v živo igral računalniške igrice. In postal svetovni prvak. Razen tega pa je bilo mogoče na vseh svetovnih televizijah spremljati posnetek umora, kar pa je tudi novost, ki je še deset let nazaj ni bilo. Pa ne zato, ker takrat policaji v Združenih državah še ne bi morili temnopoltih, temveč zato, ker telefoni še niso znali zajemati videa. Umor Georgea Floyda je sprožil globalne proteste izključno zato, ker je – namesto desetnije snemalnih ekip, ki so poskušale dokumentirati gibanje za državljanske pravice v šestdesetih letih – danes na terenu na milijone snemalnih ekip. “Absolutni voajerizem je naš bog in mobilni telefon je njegov prerok!” In oba sta ne le zgradila mit o veličini vsakega posameznika, temveč sta na drugem koncu iste palice prikazala tudi bestialnost, ždečo v človeški živali.
Vsi ti brutalni prizori, ki nam jih v imenu resnice kažejo mali ekran – pa naj gre za Isisove krvnike, balkanske mesarje, saudske kirurge ali pa za ameriške policiste – sprožajo vrsto načelnih vprašanj o primernosti objave raznovrstnih praks nasilnega rasizma.
Argumenti obeh strani se zdijo trdni: “Če ga ne bi videli, se mar rasistično nasilje ne bi zgodilo?” pravijo prvi, ki jim je dovolj obračanja glave vstran. Drugi pa trdijo, da javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj institucij sistema, se tako prenaša na ulico. Kjer pa nasilje rojeva novo nasilje … in tako naprej in tako nazaj.
Razmišljujoči je pri vsem tem seveda v težavah, obstaja pa neizpodbitno dejstvo: v osemminutnem umoru, v vsej njegovi groteskni nazornosti, ni nič takšnega, česar ne bi bilo že v “Koči strica Toma”. Generacijo, ki je brala, je knjiga pognala v državljansko vojno, generacijo, ki gleda, je video pognal v proteste. Oboji so korakali zaman.
Hočemo povedati, da odprave rasizma ne bodo prinesla spremenjena, popravljena in pravičnejša družbena razmerja, temveč jo bo prineslo servisiranje človeških možganov.
Pa gremo nazaj k televiziji.
Med stotinami programov, ki nam jih ponuja sodobna televizija, jih je nekaj deset takšnih, ki se imenujejo “dokumentarni”. In izbor tem oziroma oddaj tam je resnično raznovrsten. Oddaje o živalih se ukvarjajo s tem, katera izmed beštij je najbolj nevarna za človeka, oddaje o avtomobilih svetujejo, kako z največjim dobičkom prodati star avto, oddaje o gospodarstvu kako čimprej izloviti čim več rib in posekati čim več dreves, oddaje o zgodovini pa pripovedujejo o tajnih orožjih Adolfa Hitlerja. In med vsemi temi presežki sodobne televizijske produkcije obstaja podskupina oddaj, ki prikazujejo ameriške policiste, kako lovijo ameriške osumljence in kriminalce. Praviloma so policisti belci, kriminalci pa temnopolti. Okoliščine in lokacije so zmeraj drugačne, a v teh oddajah že vsaj desetletje, odkar se je naša televizijska ponudba demokratizirala, na stotine ameriških policajev mlati na stotine Georgeev Floydov. Praviloma so temnopolti krivi in praviloma je njihov zločin povezan z barvitimi stranmi življenja, kot sta droga in spolnost, zato jih belci mlatijo kot za stavo.
Oddaje, ki prikazujejo resnične policaje, opremljene s kamerami na telesu in z elektrarno v roki ter resnične zločince, ki so opremljeni le s capami, ki jih imajo na sebi, so komentirane z dramatičnim napovedovalčevim glasom … opremljene so z uvodno in končno špico in imajo verjetno tudi producenta in režiserja. So rekordno gledane in kot take so v glavnem namenjene zabavi. In potem imamo video umora, ki je skoraj identičen, kot so prizori v teh oddajah. In ki je upravičeno spravil na noge pol planeta. Se pravi, da preden je umor temnopoltega na ulicah ameriških mest postal zločin, je bil najprej – vsaj na treh kanalih v vaši programski shemi – vedno dostopna zabava.
Na srečo v Sloveniji ne poznamo rasizma. Urbana legenda sicer govori o tem, kako so bile v prenatrpanem rožnodolinskem študentu v sedemdesetih in osemdesetih proste sobe le v bloku št. 1, kjer so stanovali pobratimi iz Afrike – a kot rečeno, gre za mit. Pa tudi če bi se kdaj rasizem razvil – kot so se v osemdesetih razvili ovni in mamuti – bi naša policija nikoli ne ravnala tako brutalno, kot to počnejo ameriški pendrekarji. Kajti, vedite: v Sloveniji je ravno obratno. Medtem ko v Washingtonu protestniki bežijo pred policaji, v Slovenski Bistrici policaji bežijo pred protestniki.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov