Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes pa v praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju. Oziroma o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo, kam gre. Že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.
Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32. leti. Današnji se odvijajo na trgu Republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.
Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.
Kar pri vsej zadevi čudi, je dejstvo, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.
Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …
Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.
Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?
Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik iz eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …
Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče vnovčiti znameniti bon in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …
Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes pa v praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju. Oziroma o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo, kam gre. Že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.
Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32. leti. Današnji se odvijajo na trgu Republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.
Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.
Kar pri vsej zadevi čudi, je dejstvo, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.
Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …
Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.
Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?
Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik iz eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …
Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče vnovčiti znameniti bon in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …
Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov