Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa
Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:
Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …
… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.
Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.
Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!
Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.
Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.
Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"
Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.
Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.
In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …
Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.
Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …
Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa
Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:
Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …
… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.
Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.
Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!
Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.
Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.
Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"
Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.
Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.
In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …
Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.
Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …
Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov