Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.

Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa

Danes pa o našem največjem bogastvu. Še dolgo nazaj so to bili otroci, ko pa je imeti otroke začelo veljati za celo premoženje, so to postali do takrat drugouvrščeni – gozdovi. Danes in že zadnjih nekaj let tako vzneseno trdimo: "Gozdovi so naše največje bogastvo!" In vsej Evropi radostno predavamo, kako so na Kočevskem pred stoletjem začeli sonaravno gospodariti in kako so naši gozdovi zaradi tega na boljšem, kot sorodni biotopi v gozdno eksploatacijskih državah, kjer z goloseki delajo koruzne njive. Gozdovi so vpeti v bit naroda in celo ko smo jih denacionalizirali, niso izgubili verza, ki jim ga je namenil največji bard slovenske duše:

Vedno znova
rad bi v zeleno naročje,
Ki je spleteno iz smrek in mahov …

… Je zapel Slavko in trasiral odnos med Slovencem in gozdom.

Zadnje tedne pa slišimo neprijetne, celo škandalozne novice, da slovenske gozdove ropajo. Neodvisno novinarstvo, neodvisni organi pregona in neodvisno sodstvo so ali pa bodo storili svoje, ker pa je v vso štorijo vpletena tudi politika, je čas, da se v snov poglobimo tudi v naši skromni redakciji.

Neizpodbitno dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo. Pa ne v prenesenem pomenu, ko jih recimo motoristi in sprehajalci oropajo prepotrebnega miru, temveč jih ropajo povsem konkretno: iz gozdov namreč nepridipravi kradejo drevesa. Kar je izredno slabo, kajti drevesa so predpogoj za gozd!

Novica, kakorkoli je že škandalozna, je šla v teh časih precej mimo; znotraj plenilske kulture naše družbe se nekaj ropov več ali manj skoraj ne pozna.

Podatki so majavi in nihče ne upa povedati natančnih številk; še najbližje je policija, ki ima samo letos prijavljenih 79 tatvin v gozdovih, nepridipravi pa naj bi odtujili 1360 kubičnih metrov lesa. Ker se zgodba ponavlja že vse zadnje desetletje, je groba ocena, da so samo slovenski državni gozdovi letno oškodovani za od 15 – po konservativnih, do 30 milijonov evrov – po najbolj črnih ocenah.

Ampak vse to je statistika, ki si jo lahko zainteresirani ogledajo v konvencionalnih medijih. Nas, ki se analitično ukvarjamo s kriminalom, tatvinami in podobnimi zavržnimi rabotami, pa zanima preprosto dejstvo: "Kako ukradeš smreko?"

Kakorkoli je Slovenija že gozdnata država, v gozdu nisi nikoli sam – kar radi potrdijo ljubimci, gobarji in pohodniki! Smreka, če jo zaradi njene pogostosti vzamemo kot model, je do 40 metrov visoko in nekaj ton težko drevo. Da ga ukradeš, potrebuješ motorno žago, težko mehanizacijo in tovornjak. Seveda naključni mimoidoči, ki naleti na krajo, ne more vedeti, ali prisostvuje ropu ali legalni sečnji, vendar je samozaščitnost naših občanov neverjetna. Vzemimo manjši gozdni nasad čudežne travice, ki ostarelim hipijem pomaga prebroditi tegobe sedanjosti. Nobene možnosti ni, da bi takšen nasad, če v gozdu nanj naleti sprehajalec, ostal neprijavljen in policija vzorno čisti indijsko zalego – ki je ob tem še tujerodna rastlinska vrsta – iz slovenskih gozdov. In ko jo takole skupijo nedolžne rastlinice in njih vrtnarji, je skoraj neverjetno, da je po drugi strani ne skupijo drvarji, ki kradejo štiridesetmetrske smreke.

Zdi se povsem nemogoče in neverjetno, da lahko v gozdu neopaženo ropaš smreke! Še sploh, ker je delo tako specifično, da se ga običajni lopovi, ki vlamljajo v trafike, počitniške hišice in avtomobile, izogibajo. Menda se je zaradi zapletenosti sodobnega sveta tudi tolovajstvo specializiralo, a v primerjavi z ropom gozda oziroma krajo drevesa se zdi razstreliti bankomat mačji kašelj.

In če nikakor ne verjamemo, da je mogoče neopaženo ukrasti smreko, kaj šele več njih, pa radi verjamemo, da je gozd lovišče političnih elit. Ker je torej nemogoče, da bi gozdove ropali lopovi s prekvalifikacijo, moramo verjeti, da gre za »inside job«, kot temu rečejo v kriminalkah. Z drugimi besedami: gozdni roparji imajo sponzorje. Gozdna politika torej …

Kot angleškega kralja Ivana, ki je ostal brez zemlje, ni oviralo, da ne bi še naprej pobiral davkov, tako kmetijsko-gozdarske ministrice Aleksandre, ki je ostala brez stranke, ne moti, da ne bi še naprej kadrovala. In najbolj temeljito to počne prav v ustanovah, povezanih s slovenskim gozdom. Že pred meseci je zamenjala direktorja Slovenskih državnih gozdov, pred časom še direktorja Zavoda za gozdove. Oba vsaj neuradno zaradi ropa v Slovenskih državnih gozdovih, oba politično globoko ukoreninjena; s tem, da je njega kot v. d. zamenjal mož s primernim priimkom.

Nepoučenim je vsaj od žledoloma, naivnim pa od ustanovitve Slovenskih državnih gozdov pod Cerarjevo vlado moč slediti jasni črti vmešavanja politike v slovenske gozdove. Če nam je prepredenost celotne družbe s politiko postala že povsem normalna, je prepredenost gozdov z njo izrazito nenaravna …

Ali gre pri kraji v slovenskih gozdovih za "bankomat politične elite", kot trdijo nekateri mediji, ali pa gre samo za navadno lopovščino, bodo – upajmo, povedali pristojni. Nam tako ostaja le žalostna ugotovitev, da večina Slovencev ne more več vzklikniti: "Gozdovi, naše največje bogastvo!" Manjšina pa lahko.