Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool
Ker jesen, čas lovopusta, vsako leto prinese več strelov v koleno in posledično tudi metanja puške v koruzo, se zdi, da nastajajoča koalicija "KUL" ni več samo znanstvenofantastična domislica slovenskega parlamentarizma. Hočemo povedati, da se na kosti nove in morebitne koalicije lepi vse več mesa. Zato si je koalicija zaslužila tudi redek privilegij biti analizirana v naši skromni oddaji.
"Nomen est omen …" Nikoli deležniki koalicije niso jasno oziroma nedvoumno poudarili, da kratica njihovega imena Koalicija ustavnega loka – KUL tudi dejansko pomeni to, kar mi mislimo, da pomeni. Se pravi anglosaksonski izraz, ki v prenesenem pomenu pomeni osebo, ki je poudarjeno mirna, brezbrižna, a vendar izrazito obvladuje svoj čas in prostor.
Preden se zaženemo v kratico, si poglejmo siceršnjo kratičarsko prakso v slovenski politiki. Ki je izrazito neinventivna. V slovenskih političnih kraticah se kot kačji jezik povsod motovili ta nesrečni "S"! Ki je sicer boljši kot pri sosedih, kjer se borijo s "H", ampak če deluješ kot politik v Sloveniji, zanima pa te socialna demokracija, samostojnost, suverenost, svoboda in podobno, si glede kratic že v težavah.
Tudi zgodovinsko gledano smo kratičarska puščoba, če se le spomnimo "TOZD-ov" ali pa "SIS-ov" in podobnih cvetk. Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS"! Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Na tem mestu trčimo na nekaj težav. Nihče od voditeljev nove koalicije ni cool. Niti približno. Mogoče imajo kje v stranki koga, ki je cool, čeprav dvomimo. Problem je namreč v tem, da se "biti cool" in "biti politik" absolutno izključujeta. Če si "cool", ne greš v politiko, ker si cool ravno zato, ker te politika ne briga. So sicer izjeme; zadnji, če že ne edini cool politik v Sloveniji je bil Aleš Gulič, pa še on se je znašel v politiki bolj po naključju. Od njega sem pa so politiki ali gospodinje, ali obrtniki, ali povzpetniki, ali odličnjaki. Se pravi poklicni in značajski profili, ki nikoli in nikdar ne bodo cool.
Težava je v tem, da biti cool zahteva veliko trdega dela. To ni ne status ne stanje, ki bi si ga človek pridobil brez odrekanja in naporov. Zato se deklarativno sam sebe razglasiti za biti cool zdi točno to, kar politika počne; nekritično prevzeti ali povzeti nekaj, kar so izumile, promovirale in ustoličile mnoge generacije, ki jih je politika dosledno marginalizirala.
Tisti, ki so bili v zgodovini cool, so bili razredni sovražnik etablirane politike, in to da hoče postati cool tudi politika, pomeni po drugi strani žalostno dejstvo, da je "coolost" postala mainstream. Edina sreča je, da sveti zakrament "biti cool" posameznik prejme od okolice … Tako samozvanci, samopromotorji in seveda slovenski estradniki, po novem pa očitno tudi politiki, tega žegna niso in nikoli ne bodo dobili …
Kar pa ne pomeni, da je za koalicijo KUL vse izgubljeno. Ravno nasprotno. Če se dnevnopolitično ozremo nekaj mesecev nazaj – današnja koalicija KUL je bila na začetku letošnjega leta še vlada. Ki se je skregala in dopustila sedanji garnituri, da pride s svojimi delovnimi stroj izravnati gradbišče. Tisto je bilo eno najbolj "nekul" dejanj slovenske politične zgodovine. Danes se delajo, kot da se razpad Šarčeve vlade ni zgodil, kot da imamo ljudje politični spomin kanarčkov – kar je spet definicija "nekulosti"!
In če bi zarotniki hoteli, ne sicer postati cool, a vsaj stopiti na to pot, bi se morali na eni svojih konferenc opravičiti za dogodke iz februarja tega leta. Priznati svoje napake, prositi odpuščanja in obljubiti ter začeti izvrševati novo perspektivo republike Slovenije. Kaj podobnega bi storil Clint Eastwood, ki je cool po definiciji.
V nasprotnem pa vedno obstaja še nekaj možnosti. "Koalicija ustavnega loka" se da na srečo zgibati še v nekaj kratic. Med njimi se zdi "loka ustavnega koalicija" posebej primerna. Ob tem, da ima svojo politično sporočilnost, promovira tudi prav posebej kakovostno čebulo Dravskega polja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS!" Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal. In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool
Ker jesen, čas lovopusta, vsako leto prinese več strelov v koleno in posledično tudi metanja puške v koruzo, se zdi, da nastajajoča koalicija "KUL" ni več samo znanstvenofantastična domislica slovenskega parlamentarizma. Hočemo povedati, da se na kosti nove in morebitne koalicije lepi vse več mesa. Zato si je koalicija zaslužila tudi redek privilegij biti analizirana v naši skromni oddaji.
"Nomen est omen …" Nikoli deležniki koalicije niso jasno oziroma nedvoumno poudarili, da kratica njihovega imena Koalicija ustavnega loka – KUL tudi dejansko pomeni to, kar mi mislimo, da pomeni. Se pravi anglosaksonski izraz, ki v prenesenem pomenu pomeni osebo, ki je poudarjeno mirna, brezbrižna, a vendar izrazito obvladuje svoj čas in prostor.
Preden se zaženemo v kratico, si poglejmo siceršnjo kratičarsko prakso v slovenski politiki. Ki je izrazito neinventivna. V slovenskih političnih kraticah se kot kačji jezik povsod motovili ta nesrečni "S"! Ki je sicer boljši kot pri sosedih, kjer se borijo s "H", ampak če deluješ kot politik v Sloveniji, zanima pa te socialna demokracija, samostojnost, suverenost, svoboda in podobno, si glede kratic že v težavah.
Tudi zgodovinsko gledano smo kratičarska puščoba, če se le spomnimo "TOZD-ov" ali pa "SIS-ov" in podobnih cvetk. Povsem neideološko gledano imamo le eno resnično dobro politično kratico, ki je seveda "DEMOS"! Kratica, ki opravlja svojo osnovno dolžnost kratice, hkrati pa je tudi sama po sebi nosilec mogočne simbolne sporočilnosti. Žal se Demos – tudi kot kratica – ni obdržal.
In danes imamo torej KUL, ki bi želel vsaj zveneti, če ne že biti cool.
Na tem mestu trčimo na nekaj težav. Nihče od voditeljev nove koalicije ni cool. Niti približno. Mogoče imajo kje v stranki koga, ki je cool, čeprav dvomimo. Problem je namreč v tem, da se "biti cool" in "biti politik" absolutno izključujeta. Če si "cool", ne greš v politiko, ker si cool ravno zato, ker te politika ne briga. So sicer izjeme; zadnji, če že ne edini cool politik v Sloveniji je bil Aleš Gulič, pa še on se je znašel v politiki bolj po naključju. Od njega sem pa so politiki ali gospodinje, ali obrtniki, ali povzpetniki, ali odličnjaki. Se pravi poklicni in značajski profili, ki nikoli in nikdar ne bodo cool.
Težava je v tem, da biti cool zahteva veliko trdega dela. To ni ne status ne stanje, ki bi si ga človek pridobil brez odrekanja in naporov. Zato se deklarativno sam sebe razglasiti za biti cool zdi točno to, kar politika počne; nekritično prevzeti ali povzeti nekaj, kar so izumile, promovirale in ustoličile mnoge generacije, ki jih je politika dosledno marginalizirala.
Tisti, ki so bili v zgodovini cool, so bili razredni sovražnik etablirane politike, in to da hoče postati cool tudi politika, pomeni po drugi strani žalostno dejstvo, da je "coolost" postala mainstream. Edina sreča je, da sveti zakrament "biti cool" posameznik prejme od okolice … Tako samozvanci, samopromotorji in seveda slovenski estradniki, po novem pa očitno tudi politiki, tega žegna niso in nikoli ne bodo dobili …
Kar pa ne pomeni, da je za koalicijo KUL vse izgubljeno. Ravno nasprotno. Če se dnevnopolitično ozremo nekaj mesecev nazaj – današnja koalicija KUL je bila na začetku letošnjega leta še vlada. Ki se je skregala in dopustila sedanji garnituri, da pride s svojimi delovnimi stroj izravnati gradbišče. Tisto je bilo eno najbolj "nekul" dejanj slovenske politične zgodovine. Danes se delajo, kot da se razpad Šarčeve vlade ni zgodil, kot da imamo ljudje politični spomin kanarčkov – kar je spet definicija "nekulosti"!
In če bi zarotniki hoteli, ne sicer postati cool, a vsaj stopiti na to pot, bi se morali na eni svojih konferenc opravičiti za dogodke iz februarja tega leta. Priznati svoje napake, prositi odpuščanja in obljubiti ter začeti izvrševati novo perspektivo republike Slovenije. Kaj podobnega bi storil Clint Eastwood, ki je cool po definiciji.
V nasprotnem pa vedno obstaja še nekaj možnosti. "Koalicija ustavnega loka" se da na srečo zgibati še v nekaj kratic. Med njimi se zdi "loka ustavnega koalicija" posebej primerna. Ob tem, da ima svojo politično sporočilnost, promovira tudi prav posebej kakovostno čebulo Dravskega polja.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov