Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Nova realno je zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ekonomsko propagandni program, po domače - "reklame"
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.
Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …
Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.
Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.
V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
"cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …"
Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …
V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …
Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.
Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo "pravična trgovina", je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.
Kaj se bo zgodilo?
Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … "Nikoli je ne bo zmanjkalo," so nam govorili trgovci polnih malh svobode.
"Čemu bi zmanjkalo hrane?" vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.
Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.
Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.
Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!
Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva!
Nova realno je zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ekonomsko propagandni program, po domače - "reklame"
Nova realnost je končno zavzela še zadnjo trdnjavo stare normalnosti, ki je seveda ekonomsko propagandni program. "Reklame" po domače. Kar nenadoma so se pojavile reklame za izdelke, ki še nikoli prej niso napadli naših polic, src in denarnic. Recimo vitamin "D" se je v sodobnih reklamah iz sorazmerno anonimnega vitamina prelevil v vladarja vitaminskega cesarstva! Danes ga je moč najti v vseh mogočih izdelkih in sončenje je v trenutku postalo nekaj neskončno predmodernega.
Potem so tu vedno obsežno reklamirani izdelki kozmetične industrije, ki po novem namesto parfumov in krem ponuja razkužila za roke. Reklamiranje razkužila za roke je neskončno manj zapeljivo od reklame za parfume; a kot že tolikokrat reklamarska industrija dela najboljše, kar zna pri obveščanju in osveščanju javnosti o svežih izdelkih razvitega potrošništva …
Ker je nova realnost precej kruta realnost, se je v reklamiranje tržne niše – ki je smrt – vključila ena najbolj potentnih gospodarskih panog – zavarovalniški sektor. Včasih zavarovalničarji v reklamiranju zavarovanj niso šli dlje kot do kakšne zlomljene noge; vsaj glede pokvarljivosti človeškega telesa … Danes pa nam zavarovalnice predvajajo reklame, ki prikazujejo srečno družino, a hkrati ne izključujejo temnih oblakov na obzorju, za katerimi preži smrt … Ena izmed zavarovalnic ponuja sklenitev zavarovanja v primeru smrti kar po telefonu! Torej če čutite bolečine v prsih, vas sili na kašelj, ste starejši od sedemdeset let in imate pridružene bolezni, brž pokličite svojega zavarovalniškega zastopnika … sorodstvo vam bo hvaležno.
Ampak nobeno od teh reklamarskih področij ni tako eksplodiralo, kot so nas preplavile reklame za hrano in posledično za trgovske verige. Saj so bile reklame za prehrambne veletrgovce že prej; a sodobne trgovske reklame so tako množične in kar je še pomembnejše – tako identične, da se razumnemu dozdeva, kot da gre ves čas za eno in isto propagandno sporočilo.
V opisu se omejimo samo na televizijski medij, ki si tradicionalno reže največji del oglasnega kolača:
"cinglajoča glasba, počasna, mehka slika, vedno en in isti globok glas katerega naših dramskih prvakov ter pastorala slovenske pokrajine. Sporočilo po navadi vsebuje tri temeljne besede: domače, slovensko in poceni …"
Ampak najbolj zanimive so upodobitve proizvajalcev kmetijskih pridelkov, se pravi kmetov, kot jih interpretira slovenska ustvarjalna elita. Gre za čvrste, lepe, krepke in zdrave ljudi. Niti slučajno niso podobni slovenskemu kmetu, ki ga je moč srečati na slovenskem podeželju: utrujenemu, zgaranemu, postaranemu, le ob praznikih in nedeljah delno sproščenemu …
V reklamah so kmetje videti zelo urbano; v jeansu, s karirastimi srajcami, novim orodjem, čistimi stroji in rokavicami na rokah. Videti so negovani in so navdušeni, da lahko brkljajo po zemlji, zvečer pa se dobijo ob preobloženi mizi na pirovanju, ki bi jim ga zavidali še Vikingi …
Vse skupaj bi bil benigni okrasek k čudaškosti koronačasov, ko ne bi reklame za hrano oz. kmetijske pridelke v sebi nosile temeljnega nasprotja slovenske pridelave hrane … Mimogrede; v povezavi z idealiziranjem slovenskega kmeta v televizijskih reklamah so se že oglasila nekatera stanovska združenja slovenskega kmetstva, vendar so centri trgovske moči v navezavi s kreativnimi direktorji oglaševalskih agencij prevelika ovira, da bi se njihovi pomisleki slišali.
Ne odkrivamo nič novega, ko opozorimo na temeljni problem verige preskrbe s hrano v Sloveniji … Fenomen ali trend, ki mu v nekaterih gospodarskih okoljih in pri nekaterih prehrambnih izdelkih pravijo "pravična trgovina", je pri nas samo v sledovih. Čeprav nastopa kot proizvajalec, je kmet v prehrambeni verigi globoko deprivilegiran in vrhovni krvosesi, ki potrošniku sicer obljubljajo nizke cene, hkrati pa cenovno izsiljujejo proizvajalce, so seveda trgovske verige. Problem, s katerim se kmetijska politika že desetletja dolgo spopada, ni ne nov ne preprosto rešljiv; vendar je koronakriza zadevo, vsaj po našem mnenju, končno vrgla iz tečajev.
Kaj se bo zgodilo?
Na koncu, ko bomo porabili vse subvencije, ko bomo najprej pregnali in nato ponovno ustoličili vse elite, ko bomo zrušili zdravstveni in šolski sistem, ko bomo zastrupili medčloveške odnose, bo na koncu prišlo do hrane. Danes je je še v izobilju in vsake toliko nas pomirijo, da je ne bo zmanjkalo; a enako so nam jamčili tudi svobodo … "Nikoli je ne bo zmanjkalo," so nam govorili trgovci polnih malh svobode.
"Čemu bi zmanjkalo hrane?" vpraša zaveden, dobro informiran in dobro situiran državljan, ki pa je kljub vsemu, kot velika večina, prepričan, da hrana raste v skladiščih trgovin; če ne tam pa vsaj v ogromnih logističnih centrih ob avtocestah.
Hrane bo zmanjkalo preprosto zato, ker se bo slovenski kmet gospodarsko zlomil; ker je kapitalistični vrč tako dolgo hodil po vodo na deželo, da se je ali pa se bo v kratkem razbil. Vzemite katerikoli kmetijski izdelek že hočete; z nekaj osnovnega gospodarskega vedenja in s pričevanjem sorodnika, ki na vasi živi od zemlje, vam bo jasno, da je velika večina slovenske kmetijske proizvodnje na mehanskem predihavanju. Če razkrijemo absurd kmetijske proizvodnje z začetka oddaje: milijone litrov vrhunskega slovenskega vina se je spremenilo v razkužilo za roke; za obupanega kmeta je v plastičnem dozirniku vino še vedno bolj profitabilno kot na polici veletrgovine.
Ukrep proti tej anomaliji je star in znan od tistega dne, ko se je prekinila generična vez med kmetom in tržnim dnem … in so namesto tega prišli trgovci z novci.
Ti bi morali zmanjšati svoje marže in bi bil mir … kar pa se ne bo zgodilo, kajti koncept rezanja veje, na kateri sedijo, je za kravatarje v upravnih odborih nekaj, kar sega čez obzorje njihovega razumevanja … korona gor ali dol!
Iz povedanega sledi, da so pocukrane reklame, ki vas spodbujajo k nakupu zdrave, vrhunske in kakovostne slovenske hrane v točno določeni trgovski verigi grobo norčevanje iz slovenskega kmeta; tako glede zunanje podobe kmetov in kmetic kot tudi norčevanje iz njihovega dela ter nazadnje tudi norčevanje iz podeželja … iz tistega podeželja, ki z vedno večjimi gospodarskimi, socialnimi, infrastrukturnimi in kulturnimi težavami pospešeno tone v fevdalizem.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Neveljaven email naslov