Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o drobni novički v optiki prelomnih dogodkov teh dni, skoraj nevredni radijske analize.
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Danes pa o Švicarjih. Prvih in drugih. Švicarji so na referendumu izglasovali kvote za priseljevanje v deželo ur, snega in arabskih depozitov. V oči bode dejstvo, da omejitve tokrat ne zajemajo političnih ali ekonomskih emigrantov iz držav tretjega sveta, temveč dela voljne državljane Evropske unije. Za nove članice EU kvote veljajo že tudi zdaj, v treh letih pa jih mora zakonodajalec spet uvesti tudi za stare članice EU. Za prvo ligo.
Neveljaven email naslov