Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
V zadnji oddaji koledarskega leta, ki bo šlo v zgodovino, pa nekaj o enotnosti. Katastrofalno leto je namreč s seboj prineslo tudi nekaj pomembnih osamosvojitvenih obletnic, ki pa jih pod nobenim pogojem ne smemo enačiti z občo in celoletno katastrofo. Osamosvojitev in njena trideseta obletnica sta bili ena redkih svetlih točk leta 2020 in hvala covidu-19, da je bilo proslavljanje samo virtualno. Tako smo se rešili sramot in zapletov z zastavonošami, političnimi in značajskimi razlikami praznovalcev ter državne proslave v Cankarjevem domu. Čeprav se je tudi televizijska proslava izkazala, ko je smeli scenarist veličino Slovenije poudaril z bedo Jugoslavije; ali kot radi rečejo slovenski obrtniki, ko si ogledujejo delo predhodnikov: "Ja kdo vam pa je to delal!"
Glavna beseda osamosvojitvenih praznovanj je bila enotnost. Kako je bila pred tridesetimi leti Slovenija enotna in kako bi bilo nujno potrebno, da najdejo današnji politični deležniki takratno enotnost še enkrat. Predsednik države je to poudaril še posebej premišljeno, s še posebej lepimi vokali. Enotnosti si je zaželel tudi premier; z nekoliko manj lepimi vokali.
Ampak če hočemo razumeti slovensko enotnost izpred tridesetih let in jo potencialno obuditi iz hibernacije, moramo poznati genezo enotnosti na tem prostoru. Zato je današnji razmislek tudi kot navodilo ali načrt za iskanje izgubljene enotnosti.
Kot vemo generacije, rojene pred letom 1990, se je bivša država bodrila s sloganom "Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov!" Mnogi so razumeli ta slogan kot slabo šalo, milijoni pa so mu verjeli. A to niti ni tako pomembno; pomembneje je, da je bila enotnost vtkana v srčiko jugoslovanske državnosti.
Ko smo se Slovenci enotno odločili za slovensko državnost, smo se morali še pred tem odreči jugoslovanski enotnosti. Se pravi, da je temelj slovenske enotnosti jugoslovanska neenotnost. Hočemo povedati, da je bila pred tridesetimi leti pogoj enotnosti poprejšnja neenotnost. To dejstvo zgodovina pa tudi politična teorija radi zamolčita, ker bi lahko kakšen heretični mislec začel razglašati, da je temelj vsake politične enotnosti – politična neenotnost.
Torej smo bili Slovenci pred tridesetimi leti na poti do plebiscita in ob plebiscitu samem izrazito enotni … Ampak če razmišljujoči bere današnja politična sporočila med vrsticami in natančno analizira jamranje o izgubljeni enotnosti, hitro ugotovi, da elite z enotnostjo nimajo v mislih plebiscitarna volje ljudi – temveč s plebiscitno enotnostjo razumejo enotnost politike, ki je enotna omogočila ljudsko odločanje.
Kar pa je skrajno žaljivo, če že ne protiustavno. S tem, ko današnja politika – ki je z glavnimi igralci, načinom mišljenja in delovanja še vedno ista politika kot pred tridesetimi leti – poudarja, da je s takrat najdeno enotnostjo omogočila plebiscit, nevede, ali pa tudi vede, zase zahteva vse zasluge rezultata glasovanja in posledično slovenske državnosti.
Kajti – tako meni elita – mi, ki smo decembra 90 glasovali, z vsemi tistimi odstotki nismo presegli svojih razlik in izkazali enotnosti … Enotnost je uspela zgolj in samo politiki, glasujoči pa smo postali statistika. Posledica politične enotnosti je bil plebiscit, posledica ljudske enotnosti pa je vsakoletna proslava …
Vsaka trditev, te dni pa še sploh, potrebuje dokaz. In mit o izgubljeni enotnosti slovenske politike iz leta 1990 se dokazuje sam po sebi vsak božji dan znova … Politika se ne trudi najti, spodbuditi ali opogumljati enotnosti v javnem prostoru, temveč jo išče samo pri sebi. Stremenje po enotnosti v demokratičnem pomenu besede pa je zamenjalo domoljubje.
Tako naivno, sramotno in za državo pogubno slovenska politika išče izgubljeno enotnost najprej in predvsem znotraj same sebe. Zmotno meni, da ji politično enotnost lahko omogoči čim bolj neenotno ljudstvo; ne vedoč, da je enotna politika ob neenotnem ljudstvu le daljša beseda za enoumje.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov