Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Po novem se delimo na urbano in podeželsko Slovenijo
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Jelko je pomenljivo in v visoki slovenščini kot že tolikokrat do zdaj obdelal razloge, zakaj se epidemija pri nas ne umirja. Najprej so bile klasično na sporedu zidanice, nato pa je presegel samega sebe z povsem novo tezo … Zablestel je z mislijo, da se Slovenija deli na podeželsko in urbano in da posledično podeželska Slovenija ne nosi mask tako zavzeto kot urbana.
O zidanicah smo enkrat v naši oddaji že pisali, o urbano-podeželski epidemiji pa še ne; tako danes ponovno sledi epidemiološka analiza. Še bolj poglobljena in še bolj na poskok.
Javnost je ob Kacinovem monologu sicer skočila v zrak; a kot je v navadi, je javnost skočila, še preden je rekla »hop«, zato so danes Kacinove teze že pozabljene. Pozabljene skoraj povsod, razen pri nas, ki smo potrebovali teden dni, da smo se dokopali do razlogov in posledic izjav vladnega govorca.
Najprej in na začetku.
Delitev Slovencev je priljubljena metoda, ki jo slovenske politične elite v pomanjkanju kreativnejših pristopov uporabljajo zadnjih dvesto let. In dve stoletji delitev sta nas razdelili bolj kot se deli paramecij. Tako smo razdeljeni na bele in rdeče, partizane in belogardiste, liberalce in konservativne, verne in ateiste, nizke in visoke, moške in ženske, tiste na ić in tiste brez ića, na prišleke in avtohtone … Razdeljeni smo kot porcije v šolski kuhinji in ker je prostora za delitev malo, uspešnost vlade pa temelji na delitvi, je zviti Jelko segel še po edini delitvi, ki je ostala sama na polici … Po novem se delimo na urbano in podeželsko Slovenijo in med prepirom ter obtoževanji med mestom in vasjo, kdo je kriv za vztrajanje epidemije, bo tudi življenje vlade naslednjih nekaj mesecev lažje.
Nerodno je le, ker je nekaj presečne množice; se pravi, da je v mestih kar precej kmetov in na deželi vedno več mestjanerjev, – a izjeme ne bodo pokvarile srečne delitve.
Ko je – kot Mojzes morje – Jelko razdelil Slovenijo, je rejca ostro oko usmeril na podeželane. In na njihove zidanice. Zidanice so namreč njegov zakleti sovražnik in ilegalna središča širjenja koronavirusa. Na tem mestu nam ne preostane drugega, kot da se za trenutek zapijemo v teorijo in prakso zidanice – tega izjemno pomembnega kulturološkega in rekreacijskega objekta, ki je vtkan v arhitekturno zgodovino Slovencev vsaj tako močno kot kozolec. Le da ne tako ugledno.
Kot tipična predstavnica vinorodne krajine ima zidanica svoje posebnosti. V štajerski vinorodni krajini je recimo ne poznajo, ne poznajo je niti v primorskih vinogradih. Kar sicer ne pomeni, da se Štajerci in Primorci ne družijo ob vinu, a zidanica je večinoma doma na Dolenjskem.
Ko Kacin torej pravi, da se virus množi in redi po zidanicah, s prstom pokaže na Dolenjce. Kar pa ni najbolj taktno ali modro, kajti če bo ablast razjezila Dolenjce, se ji lahko ti strahotno maščujejo in ustavijo dotok cvička v Ljubljano. Kar bi za prestolnico pomenilo katastrofo, kot je ni ugledala od opustošenja Emone sem.
In še eno neumnost je upihnil Jelko z delitvijo Slovencev na urbane in podeželske. S tem ko se je zameril podeželski Sloveniji, se je pravzaprav zameril volilni bazi, ki daje legitimnost njegovemu šefu. Z drugimi besedami: tistemu, ki živi od glasov podeželske Slovenije, ni najbolj modro žugati, da je prav podeželje ovira na poti skorajšnje in bleščeče zmage nad virusom.
Kajti s podeželani je težava, da se, če so izzvani, obnašajo zelo nepredvidljivo. Kot vemo, izzvano urbano prebivalstvo sede na kolesa in se vozaka sem in tja po prestolnici. Izzvano podeželsko prebivalstvo, sploh pa Dolenjci, ko morajo zapustiti zidanice, pa na poti v prestolnico praviloma vzamejo s seboj dele kmečke opreme in orodja. Ali pa se sklonijo in iz podeželskega prahu poberejo večji kamen na še vedno makadamskih poteh slovenske regionalne politike.
Česar si pa nihče ne želi, kajti po Kacinovo bi napad na slovenski hram demokracije videl veliko manj šamanskih rogov, pa toliko več rdečih nosov.
Ko je Jelko Kacin izjavil, da v podeželski Sloveniji veliko redkeje nosijo maske, se ni oprl na noben uradni podatek. Nobena uradna organizacija, ki se ukvarja s statistiko epidemije, ne navaja razmerja med nošenjem mask v mestnih in podeželskih okoljih. Govoril je povsem na pamet, čisto po svojem občutku.
Ko pa v času največje zdravstvene, socialne pa tudi bivanjske stiske komunikacijsko najbolj izpostavljen mož podaja zasebne, nestrokovne in pavšalne ocene, bi to moral biti dovolj tehten razlog za njegov odpoklic.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Po novem se delimo na urbano in podeželsko Slovenijo
Ker so kulturne ustanove zaprte in je ponudba kakovostne zabave okrnjena, se moramo nasloniti na to, kar je ostalo. In zagotovo je najatraktivnejša prireditev na sporedu v matinejskem času, ko se vsak dan ob enajsti uri začne novinarska konferenca o poteku epidemije med Slovenci. Dolgoletni igralec slovenskega teatra Jelko Kacin je nesporni prvak koronskega odra in nekaj dni nazaj je spet užgal enega svojih večnih monologov, ob katerih so klasiki svetovne dramatike kot poeti z zadnjih strani šolskih glasil.
Jelko je pomenljivo in v visoki slovenščini kot že tolikokrat do zdaj obdelal razloge, zakaj se epidemija pri nas ne umirja. Najprej so bile klasično na sporedu zidanice, nato pa je presegel samega sebe z povsem novo tezo … Zablestel je z mislijo, da se Slovenija deli na podeželsko in urbano in da posledično podeželska Slovenija ne nosi mask tako zavzeto kot urbana.
O zidanicah smo enkrat v naši oddaji že pisali, o urbano-podeželski epidemiji pa še ne; tako danes ponovno sledi epidemiološka analiza. Še bolj poglobljena in še bolj na poskok.
Javnost je ob Kacinovem monologu sicer skočila v zrak; a kot je v navadi, je javnost skočila, še preden je rekla »hop«, zato so danes Kacinove teze že pozabljene. Pozabljene skoraj povsod, razen pri nas, ki smo potrebovali teden dni, da smo se dokopali do razlogov in posledic izjav vladnega govorca.
Najprej in na začetku.
Delitev Slovencev je priljubljena metoda, ki jo slovenske politične elite v pomanjkanju kreativnejših pristopov uporabljajo zadnjih dvesto let. In dve stoletji delitev sta nas razdelili bolj kot se deli paramecij. Tako smo razdeljeni na bele in rdeče, partizane in belogardiste, liberalce in konservativne, verne in ateiste, nizke in visoke, moške in ženske, tiste na ić in tiste brez ića, na prišleke in avtohtone … Razdeljeni smo kot porcije v šolski kuhinji in ker je prostora za delitev malo, uspešnost vlade pa temelji na delitvi, je zviti Jelko segel še po edini delitvi, ki je ostala sama na polici … Po novem se delimo na urbano in podeželsko Slovenijo in med prepirom ter obtoževanji med mestom in vasjo, kdo je kriv za vztrajanje epidemije, bo tudi življenje vlade naslednjih nekaj mesecev lažje.
Nerodno je le, ker je nekaj presečne množice; se pravi, da je v mestih kar precej kmetov in na deželi vedno več mestjanerjev, – a izjeme ne bodo pokvarile srečne delitve.
Ko je – kot Mojzes morje – Jelko razdelil Slovenijo, je rejca ostro oko usmeril na podeželane. In na njihove zidanice. Zidanice so namreč njegov zakleti sovražnik in ilegalna središča širjenja koronavirusa. Na tem mestu nam ne preostane drugega, kot da se za trenutek zapijemo v teorijo in prakso zidanice – tega izjemno pomembnega kulturološkega in rekreacijskega objekta, ki je vtkan v arhitekturno zgodovino Slovencev vsaj tako močno kot kozolec. Le da ne tako ugledno.
Kot tipična predstavnica vinorodne krajine ima zidanica svoje posebnosti. V štajerski vinorodni krajini je recimo ne poznajo, ne poznajo je niti v primorskih vinogradih. Kar sicer ne pomeni, da se Štajerci in Primorci ne družijo ob vinu, a zidanica je večinoma doma na Dolenjskem.
Ko Kacin torej pravi, da se virus množi in redi po zidanicah, s prstom pokaže na Dolenjce. Kar pa ni najbolj taktno ali modro, kajti če bo ablast razjezila Dolenjce, se ji lahko ti strahotno maščujejo in ustavijo dotok cvička v Ljubljano. Kar bi za prestolnico pomenilo katastrofo, kot je ni ugledala od opustošenja Emone sem.
In še eno neumnost je upihnil Jelko z delitvijo Slovencev na urbane in podeželske. S tem ko se je zameril podeželski Sloveniji, se je pravzaprav zameril volilni bazi, ki daje legitimnost njegovemu šefu. Z drugimi besedami: tistemu, ki živi od glasov podeželske Slovenije, ni najbolj modro žugati, da je prav podeželje ovira na poti skorajšnje in bleščeče zmage nad virusom.
Kajti s podeželani je težava, da se, če so izzvani, obnašajo zelo nepredvidljivo. Kot vemo, izzvano urbano prebivalstvo sede na kolesa in se vozaka sem in tja po prestolnici. Izzvano podeželsko prebivalstvo, sploh pa Dolenjci, ko morajo zapustiti zidanice, pa na poti v prestolnico praviloma vzamejo s seboj dele kmečke opreme in orodja. Ali pa se sklonijo in iz podeželskega prahu poberejo večji kamen na še vedno makadamskih poteh slovenske regionalne politike.
Česar si pa nihče ne želi, kajti po Kacinovo bi napad na slovenski hram demokracije videl veliko manj šamanskih rogov, pa toliko več rdečih nosov.
Ko je Jelko Kacin izjavil, da v podeželski Sloveniji veliko redkeje nosijo maske, se ni oprl na noben uradni podatek. Nobena uradna organizacija, ki se ukvarja s statistiko epidemije, ne navaja razmerja med nošenjem mask v mestnih in podeželskih okoljih. Govoril je povsem na pamet, čisto po svojem občutku.
Ko pa v času največje zdravstvene, socialne pa tudi bivanjske stiske komunikacijsko najbolj izpostavljen mož podaja zasebne, nestrokovne in pavšalne ocene, bi to moral biti dovolj tehten razlog za njegov odpoklic.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov