Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem. Predlog so vložili v Facebook ob dnevu materinščine. Če pa nova terminologija znotraj strokovne javnosti ne bi našla potrebne podpore, bi jo enostavno uvedli z dekretom ob pomoči koalicijskih partnerjev. Če pa ne bi uspelo niti to, kar je sicer zapisano v koalicijski pogodbi, so predlagali tudi nadomestno poimenovanje in bi odslej slovnično število dveh opisovali z izrazom dvojnina.
Od slavistike pa k vesoljskim raziskavam.
Evropska vesoljska agencija je objavila razpis, s pomočjo katerega išče nove astronavte. Razpis je transparenten kot razpis za generalnega direktorja naše hiše, pogoji pa v bistvu zelo podobni. Kot je slišati po hodnikih evropske vesoljske agencije, astronavtska služba zanima kar precej Slovencev in ta fenomen si zasluži tudi nekaj naše pozornosti.
Najprej k osnovam. Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list. Dejstvo, da klenega Slovenca še ni bilo v vesolju, je zato svojevrsten škandal. Gori je bilo nekaj naše DNK, ki je tja potovala z ameriškimi astronavtkami in astronavti slovenskega rodu. In gori je bila inkognito tudi kranjska klobasa. Kar je svojevrsten prispevek h komunikaciji z morebitnimi izvengalaktičnimi civilizacijami. Medtem ko se večina mednarodne vesoljske srenje strinja, da bi moral biti prvi stavek ob srečanju s tujo civilizacijo: "Prihajamo v miru," ker se je ta stavek zelo izkazal med zgodnjim kolonializmom, imamo Slovenci drugačen predlog … Predstavnikom iz oddaljenih galaksij bi pomolili klobaso in počasi, tudi z znakovnim jezikom spregovorili: "Prihajava s klobaso!" Tako bi Nezemljane opozorili še na posebnost slovenskega jezika – na dualizem.
Ampak do tam je še daleč. Najprej moramo slovenske astronavte izšolati. Pogoji niti niso strogi. V glavnem faks in odsotnost strahu pred letenjem, dobro pa je znati tudi angleščino. Tu zna nastati manjši problem, saj je angleščina pogosto trd oreh tudi za najbolj briljantne med nami. Vemo, da se naši najboljši sinovi motijo med angleškima glagoloma ležati in lagati, kar pa ima lahko v vesoljski kapsuli na poti proti luni daljnosežne posledice. Astronavti v kapsuli večino poti namreč ležijo, in zelo nerodno bi bilo, da bi zemeljski kontroli o poletu ves čas lagali.
Kljub vsem tem malenkostim pa je največje vprašanje, koga naj pošljemo na šolanje za astronavta. Kot situacijo razumemo v znanstveni sekciji naše skromne redakcije, imamo dve možnosti:
A) lahko pošljemo koga, ki se ga hočemo rešiti,
B) lahko pošljemo koga, ki se hoče rešiti nas.
V prvem primeru imamo v mislih kar nekaj imen. Recimo, da je imen manj kot deset in več kot eno. Če se ti ne bi odločili emigrirati na luno, obstaja možnost, da se za šolanje prijavi nekaj manj kot dva milijona Slovencev, omenjena deseterica pa ostane sama v deželi medu in mleka.
Obstaja sicer še tretja, žal tudi najbolj verjetna možnost, da bomo na šolanje za astronavta poslali nekoga, ki nas bo naredil ponosne kot narod.
A žal pri tej možnosti trčimo ob velik problem slovenskega dualizma ali slovenske dvojnine. Kajti nekaj takšnega kot idealen Slovenec ne obstaja, za slovensko popolnost vedno potrebujemo dva.
Recimo, da pošljemo gor levičarja, zakrknjenega bivšega komunista in udbovca, ki nato z evropsko vesoljsko ladjo nekje za Orionom trešči naravnost v nebesa. Si lahko predstavljate sramoto, ki bi nam jo tam s svojo ignoranco storil?
In obratno; če pošljemo gor desničarja, se bo ta na veke vekov prepiral, da to, kar slišijo v kapsuli, ni odjek velikega poka, ampak so rajske strune.
Hočemo povedati, da morata biti Slovenca vedno dva, kar bi bilo lažje tudi z jezikovnega stališča, saj bi se eden naučil angleške pravilne, drugi pa nepravilne glagole. Ker pa so v vesoljski kapsuli praviloma trije astronavti, se bojimo, da evropska vesoljska agencija dvema Slovencema ne bo našla kolega astronavta. Mogoče kakega Madžara ali Poljaka; s tem, da madžarski astronavti trdijo, da je Zemlja ravna kot Panonija, Poljaki pa so prepričani, da so ženske na Zemljo podtaknjene prebivalke Venere.
Obstaja pa možnost, da nihče od slovenskih kandidatov ne bo izbran v peščico evropskih astronavtov. Odvisno od političnega spektra bomo to dejstvo zabeležili kot velik uspeh, ali pa kot neuspeh slovenske zelo zunanje politike.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem. Predlog so vložili v Facebook ob dnevu materinščine. Če pa nova terminologija znotraj strokovne javnosti ne bi našla potrebne podpore, bi jo enostavno uvedli z dekretom ob pomoči koalicijskih partnerjev. Če pa ne bi uspelo niti to, kar je sicer zapisano v koalicijski pogodbi, so predlagali tudi nadomestno poimenovanje in bi odslej slovnično število dveh opisovali z izrazom dvojnina.
Od slavistike pa k vesoljskim raziskavam.
Evropska vesoljska agencija je objavila razpis, s pomočjo katerega išče nove astronavte. Razpis je transparenten kot razpis za generalnega direktorja naše hiše, pogoji pa v bistvu zelo podobni. Kot je slišati po hodnikih evropske vesoljske agencije, astronavtska služba zanima kar precej Slovencev in ta fenomen si zasluži tudi nekaj naše pozornosti.
Najprej k osnovam. Vesolje je tako na pol naše, ker ga je pomagal ukrotiti Herman Potočnik, naše gore list. Dejstvo, da klenega Slovenca še ni bilo v vesolju, je zato svojevrsten škandal. Gori je bilo nekaj naše DNK, ki je tja potovala z ameriškimi astronavtkami in astronavti slovenskega rodu. In gori je bila inkognito tudi kranjska klobasa. Kar je svojevrsten prispevek h komunikaciji z morebitnimi izvengalaktičnimi civilizacijami. Medtem ko se večina mednarodne vesoljske srenje strinja, da bi moral biti prvi stavek ob srečanju s tujo civilizacijo: "Prihajamo v miru," ker se je ta stavek zelo izkazal med zgodnjim kolonializmom, imamo Slovenci drugačen predlog … Predstavnikom iz oddaljenih galaksij bi pomolili klobaso in počasi, tudi z znakovnim jezikom spregovorili: "Prihajava s klobaso!" Tako bi Nezemljane opozorili še na posebnost slovenskega jezika – na dualizem.
Ampak do tam je še daleč. Najprej moramo slovenske astronavte izšolati. Pogoji niti niso strogi. V glavnem faks in odsotnost strahu pred letenjem, dobro pa je znati tudi angleščino. Tu zna nastati manjši problem, saj je angleščina pogosto trd oreh tudi za najbolj briljantne med nami. Vemo, da se naši najboljši sinovi motijo med angleškima glagoloma ležati in lagati, kar pa ima lahko v vesoljski kapsuli na poti proti luni daljnosežne posledice. Astronavti v kapsuli večino poti namreč ležijo, in zelo nerodno bi bilo, da bi zemeljski kontroli o poletu ves čas lagali.
Kljub vsem tem malenkostim pa je največje vprašanje, koga naj pošljemo na šolanje za astronavta. Kot situacijo razumemo v znanstveni sekciji naše skromne redakcije, imamo dve možnosti:
A) lahko pošljemo koga, ki se ga hočemo rešiti,
B) lahko pošljemo koga, ki se hoče rešiti nas.
V prvem primeru imamo v mislih kar nekaj imen. Recimo, da je imen manj kot deset in več kot eno. Če se ti ne bi odločili emigrirati na luno, obstaja možnost, da se za šolanje prijavi nekaj manj kot dva milijona Slovencev, omenjena deseterica pa ostane sama v deželi medu in mleka.
Obstaja sicer še tretja, žal tudi najbolj verjetna možnost, da bomo na šolanje za astronavta poslali nekoga, ki nas bo naredil ponosne kot narod.
A žal pri tej možnosti trčimo ob velik problem slovenskega dualizma ali slovenske dvojnine. Kajti nekaj takšnega kot idealen Slovenec ne obstaja, za slovensko popolnost vedno potrebujemo dva.
Recimo, da pošljemo gor levičarja, zakrknjenega bivšega komunista in udbovca, ki nato z evropsko vesoljsko ladjo nekje za Orionom trešči naravnost v nebesa. Si lahko predstavljate sramoto, ki bi nam jo tam s svojo ignoranco storil?
In obratno; če pošljemo gor desničarja, se bo ta na veke vekov prepiral, da to, kar slišijo v kapsuli, ni odjek velikega poka, ampak so rajske strune.
Hočemo povedati, da morata biti Slovenca vedno dva, kar bi bilo lažje tudi z jezikovnega stališča, saj bi se eden naučil angleške pravilne, drugi pa nepravilne glagole. Ker pa so v vesoljski kapsuli praviloma trije astronavti, se bojimo, da evropska vesoljska agencija dvema Slovencema ne bo našla kolega astronavta. Mogoče kakega Madžara ali Poljaka; s tem, da madžarski astronavti trdijo, da je Zemlja ravna kot Panonija, Poljaki pa so prepričani, da so ženske na Zemljo podtaknjene prebivalke Venere.
Obstaja pa možnost, da nihče od slovenskih kandidatov ne bo izbran v peščico evropskih astronavtov. Odvisno od političnega spektra bomo to dejstvo zabeležili kot velik uspeh, ali pa kot neuspeh slovenske zelo zunanje politike.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov