Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

"Dobro pije, dobro je. Jupajdi ja da!"

30.03.2021

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?

"V tretje gre rado," pravi predepidemijski rek, ki pa zadnje leto zagotovo ne drži. Kajti mi smo šli rado že v prvič in v drugič, tako da ni nobeno presenečenje, da gremo rado tudi v tretji lock down. Kot se strokovno reče zapiranju javnega življenja, ki pa mu, mimogrede, tradicionalno ne sledi zapiranje kapitalizma.

Dobra stvar je, da obredje že natančno poznamo. Vse dramatične izjave, zaskrbljene obraze, virusno statistiko in celo bolj družboslovno usmerjeni državljani, so v tem času odkrili obe skrivnosti procentnega računa.

Epidemija je na svojem tretjem valu enaka, kot je bila med prvim in drugim. Tudi odločevalci, ki jo jezdijo, so isti in pri zadnjih omejitvah čudita le dve podrobnosti … Prva je popolna odsotnost poznavanja liturgične prakse. Kot vemo, se kristjani na veliko noč, ko bodo omejitve za štiriindvajset ur padle, že tako ali tako ne družijo. Na pot v Emavs, kar pomeni do sorodnikov, morja, planin in gostiln, se verujoči tradicionalno odpravijo na velikonočni ponedeljek! Ker pa bodo letos morali ostati doma, se bo načrt strokovnjakov v strokovni skupini, ki bi se rada vsaj malo prikupila vernim volivcem – izjalovil.

Drugo veliko vprašanje tako prvega kot drugega in zdaj tretjega vala pa je: "Kje so študentje?"
In še naprej: "Kje so visokošolski učitelji?" In še naprej: "Kje so univerze?"

Ko razmišljujoči spremlja muke po izobraževanju, ima občutek, da se slovenski šolski sistem neha s srednjo šolo. V medijih se pojavljajo, protestirajo, dajejo pobude, so ogorčeni in se trudijo spopasti – tako z znanju nenaklonjeno oblastjo kot z ukrepi in z epidemijo – le osnovnošolski in srednješolski učitelji in učenci.

Visokošolskega elementa, kot bi rekli na fakulteti za kemijsko tehnologijo, pa v vsem tem vrenju preprosto ni.

Še več; edinkrat, ko so se visokošolski zavodi med epidemijo vsaj malo pojavili v javnosti, je bilo pred nekaj meseci, ko jim je premier premešal in predpisal nekaj študijskih programov ter jim jih nato še v živo napel na Brdu.

Ob tem pa le še kdaj pa kdaj kakšna študentska organizacija, ki ima udobno plačane študentske funkcionarje, poskuša ukiniti Radio Študent; vsake toliko študentske organizacije malo pojamrajo o solidarnostnih dodatkih in o težavah s sobodajalci, drugače pa študentov na covidskem zemljevidu ni. Podoba je, kot da je teh sedemdeset in nekaj tisoč študentov udobno zadovoljnih z izobraževanjem na daljavo in z mamino kuhinjo.

Kar pa je teoretično povsem nemogoče.

Nismo poklicani, da sodimo, ali je težje prek spleta šestletnika naučiti abecede ali dvajsetletnika skrivnosti lingvistike – ampak šestletniki so proti takšni praksi vstali. Dvajsetletniki pa ne.

Če bi dlakocepili, bi med vsemi temi verjetnimi in pa tudi neverjetnimi študijskimi programi, ki se jih da študirati na slovenskih javnih in zasebnih visokošolskih zavodih, z lahkoto našli predmete, ki jih je popolnoma nemogoče osvojiti brez prisotnosti profesorja.

Ampak za to ni nobene potrebe, ker z neodzivnostjo na že drugo študijsko leto brez živega stika med študenti in profesorji obe strani po definiciji zanikata obstoj univerze kot enega najbolj svetlih dosežkov civilizacije.

Seveda bi lahko kdo oporekal, da v srednjeveških mestih niso poznali svetovnega spleta, vendar pa je univerza toliko več, kot le piflarija. Piflarija in žur, ki sta očitno jin in jang slovenske akademske sfere. Kar se tiče študentov. In univerza kot boj za napredovanja, objave in katedre, kar se tiče profesorjev. Pa covidska tragedija ni razkrila le sproščenega odnosa do prenosa znanja znotraj visokega šolstva …

Ena bolj zmrcvarjenih krilatic dvajsetega stoletja je tista o znanju kot našem največjem bogastvu. Tudi pri nas smo jo veliko in nemarno uporabljali na številnih ravneh. Če bi nam bilo res kaj do znanja, ne pa samo do formalnega učnega procesa, bi morali od primarne do terciarne ravni šolsko in študijsko leto 2020/2021 brez izjem ponoviti! Ker pa se nam gre, tako šolskim oblastem kot staršem in kot ne nazadnje tudi šolajočim se samo za pridobivanje dokazil, seveda tega ne bomo storili.

Kar pa še bolj skrbi, je neuspeh univerz, ki naj bi ob šolanju vzgajale svobodomiselnega, avtonomnega posameznika, ki je v cvetu mladosti primerno občutljiv na družbena dogajanja okoli sebe.

Drekec pekec – nič podobnega se ne vzgaja na naših univerzah! Vojne in povojne generacije, ki so danes razseljene po raznih domovih, premorejo več revolucionarnosti, ko zahtevajo manj krompirja in več mesa, kot je je najti v celotnih generacijah sodobne študentarije.

Hočemo povedati naslednje: njihovi dedje so v šestdesetih zasedli filozofsko, njihovi starši so konec osemdesetih ustoličili nova družbena gibanja, njihovi mlajši bratje in sestre so se dali popisati med nedavnimi protesti za odprtje srednjih šol … Medtem pa so študentje udobno zleknjeni gledali serije na Netflixu.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

"Dobro pije, dobro je. Jupajdi ja da!"

30.03.2021

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?

"V tretje gre rado," pravi predepidemijski rek, ki pa zadnje leto zagotovo ne drži. Kajti mi smo šli rado že v prvič in v drugič, tako da ni nobeno presenečenje, da gremo rado tudi v tretji lock down. Kot se strokovno reče zapiranju javnega življenja, ki pa mu, mimogrede, tradicionalno ne sledi zapiranje kapitalizma.

Dobra stvar je, da obredje že natančno poznamo. Vse dramatične izjave, zaskrbljene obraze, virusno statistiko in celo bolj družboslovno usmerjeni državljani, so v tem času odkrili obe skrivnosti procentnega računa.

Epidemija je na svojem tretjem valu enaka, kot je bila med prvim in drugim. Tudi odločevalci, ki jo jezdijo, so isti in pri zadnjih omejitvah čudita le dve podrobnosti … Prva je popolna odsotnost poznavanja liturgične prakse. Kot vemo, se kristjani na veliko noč, ko bodo omejitve za štiriindvajset ur padle, že tako ali tako ne družijo. Na pot v Emavs, kar pomeni do sorodnikov, morja, planin in gostiln, se verujoči tradicionalno odpravijo na velikonočni ponedeljek! Ker pa bodo letos morali ostati doma, se bo načrt strokovnjakov v strokovni skupini, ki bi se rada vsaj malo prikupila vernim volivcem – izjalovil.

Drugo veliko vprašanje tako prvega kot drugega in zdaj tretjega vala pa je: "Kje so študentje?"
In še naprej: "Kje so visokošolski učitelji?" In še naprej: "Kje so univerze?"

Ko razmišljujoči spremlja muke po izobraževanju, ima občutek, da se slovenski šolski sistem neha s srednjo šolo. V medijih se pojavljajo, protestirajo, dajejo pobude, so ogorčeni in se trudijo spopasti – tako z znanju nenaklonjeno oblastjo kot z ukrepi in z epidemijo – le osnovnošolski in srednješolski učitelji in učenci.

Visokošolskega elementa, kot bi rekli na fakulteti za kemijsko tehnologijo, pa v vsem tem vrenju preprosto ni.

Še več; edinkrat, ko so se visokošolski zavodi med epidemijo vsaj malo pojavili v javnosti, je bilo pred nekaj meseci, ko jim je premier premešal in predpisal nekaj študijskih programov ter jim jih nato še v živo napel na Brdu.

Ob tem pa le še kdaj pa kdaj kakšna študentska organizacija, ki ima udobno plačane študentske funkcionarje, poskuša ukiniti Radio Študent; vsake toliko študentske organizacije malo pojamrajo o solidarnostnih dodatkih in o težavah s sobodajalci, drugače pa študentov na covidskem zemljevidu ni. Podoba je, kot da je teh sedemdeset in nekaj tisoč študentov udobno zadovoljnih z izobraževanjem na daljavo in z mamino kuhinjo.

Kar pa je teoretično povsem nemogoče.

Nismo poklicani, da sodimo, ali je težje prek spleta šestletnika naučiti abecede ali dvajsetletnika skrivnosti lingvistike – ampak šestletniki so proti takšni praksi vstali. Dvajsetletniki pa ne.

Če bi dlakocepili, bi med vsemi temi verjetnimi in pa tudi neverjetnimi študijskimi programi, ki se jih da študirati na slovenskih javnih in zasebnih visokošolskih zavodih, z lahkoto našli predmete, ki jih je popolnoma nemogoče osvojiti brez prisotnosti profesorja.

Ampak za to ni nobene potrebe, ker z neodzivnostjo na že drugo študijsko leto brez živega stika med študenti in profesorji obe strani po definiciji zanikata obstoj univerze kot enega najbolj svetlih dosežkov civilizacije.

Seveda bi lahko kdo oporekal, da v srednjeveških mestih niso poznali svetovnega spleta, vendar pa je univerza toliko več, kot le piflarija. Piflarija in žur, ki sta očitno jin in jang slovenske akademske sfere. Kar se tiče študentov. In univerza kot boj za napredovanja, objave in katedre, kar se tiče profesorjev. Pa covidska tragedija ni razkrila le sproščenega odnosa do prenosa znanja znotraj visokega šolstva …

Ena bolj zmrcvarjenih krilatic dvajsetega stoletja je tista o znanju kot našem največjem bogastvu. Tudi pri nas smo jo veliko in nemarno uporabljali na številnih ravneh. Če bi nam bilo res kaj do znanja, ne pa samo do formalnega učnega procesa, bi morali od primarne do terciarne ravni šolsko in študijsko leto 2020/2021 brez izjem ponoviti! Ker pa se nam gre, tako šolskim oblastem kot staršem in kot ne nazadnje tudi šolajočim se samo za pridobivanje dokazil, seveda tega ne bomo storili.

Kar pa še bolj skrbi, je neuspeh univerz, ki naj bi ob šolanju vzgajale svobodomiselnega, avtonomnega posameznika, ki je v cvetu mladosti primerno občutljiv na družbena dogajanja okoli sebe.

Drekec pekec – nič podobnega se ne vzgaja na naših univerzah! Vojne in povojne generacije, ki so danes razseljene po raznih domovih, premorejo več revolucionarnosti, ko zahtevajo manj krompirja in več mesa, kot je je najti v celotnih generacijah sodobne študentarije.

Hočemo povedati naslednje: njihovi dedje so v šestdesetih zasedli filozofsko, njihovi starši so konec osemdesetih ustoličili nova družbena gibanja, njihovi mlajši bratje in sestre so se dali popisati med nedavnimi protesti za odprtje srednjih šol … Medtem pa so študentje udobno zleknjeni gledali serije na Netflixu.


02.04.2019

Kastrati

Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.


26.03.2019

Evro stati – inu obstati

Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.03.2019

Vladarica valov

Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?


12.03.2019

Intelektualna lastnina neke parade

Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.


05.03.2019

Naprej zastava slave

O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.


26.02.2019

Osnove maketarstva

"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


19.02.2019

O poslancu, ki je ukradel sendvič in vsem povedal, da ga je

Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.


12.02.2019

Švedsko kurentovanje

Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


05.02.2019

Naj bo kužek, naj bo pesek ...

Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.


29.01.2019

Kultura in prosveta, to naša bo osveta

Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.


22.01.2019

O komediji

Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


Stran 13 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov