Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
"V tretje gre rado," pravi predepidemijski rek, ki pa zadnje leto zagotovo ne drži. Kajti mi smo šli rado že v prvič in v drugič, tako da ni nobeno presenečenje, da gremo rado tudi v tretji lock down. Kot se strokovno reče zapiranju javnega življenja, ki pa mu, mimogrede, tradicionalno ne sledi zapiranje kapitalizma.
Dobra stvar je, da obredje že natančno poznamo. Vse dramatične izjave, zaskrbljene obraze, virusno statistiko in celo bolj družboslovno usmerjeni državljani, so v tem času odkrili obe skrivnosti procentnega računa.
Epidemija je na svojem tretjem valu enaka, kot je bila med prvim in drugim. Tudi odločevalci, ki jo jezdijo, so isti in pri zadnjih omejitvah čudita le dve podrobnosti … Prva je popolna odsotnost poznavanja liturgične prakse. Kot vemo, se kristjani na veliko noč, ko bodo omejitve za štiriindvajset ur padle, že tako ali tako ne družijo. Na pot v Emavs, kar pomeni do sorodnikov, morja, planin in gostiln, se verujoči tradicionalno odpravijo na velikonočni ponedeljek! Ker pa bodo letos morali ostati doma, se bo načrt strokovnjakov v strokovni skupini, ki bi se rada vsaj malo prikupila vernim volivcem – izjalovil.
Drugo veliko vprašanje tako prvega kot drugega in zdaj tretjega vala pa je: "Kje so študentje?"
In še naprej: "Kje so visokošolski učitelji?" In še naprej: "Kje so univerze?"
Ko razmišljujoči spremlja muke po izobraževanju, ima občutek, da se slovenski šolski sistem neha s srednjo šolo. V medijih se pojavljajo, protestirajo, dajejo pobude, so ogorčeni in se trudijo spopasti – tako z znanju nenaklonjeno oblastjo kot z ukrepi in z epidemijo – le osnovnošolski in srednješolski učitelji in učenci.
Visokošolskega elementa, kot bi rekli na fakulteti za kemijsko tehnologijo, pa v vsem tem vrenju preprosto ni.
Še več; edinkrat, ko so se visokošolski zavodi med epidemijo vsaj malo pojavili v javnosti, je bilo pred nekaj meseci, ko jim je premier premešal in predpisal nekaj študijskih programov ter jim jih nato še v živo napel na Brdu.
Ob tem pa le še kdaj pa kdaj kakšna študentska organizacija, ki ima udobno plačane študentske funkcionarje, poskuša ukiniti Radio Študent; vsake toliko študentske organizacije malo pojamrajo o solidarnostnih dodatkih in o težavah s sobodajalci, drugače pa študentov na covidskem zemljevidu ni. Podoba je, kot da je teh sedemdeset in nekaj tisoč študentov udobno zadovoljnih z izobraževanjem na daljavo in z mamino kuhinjo.
Kar pa je teoretično povsem nemogoče.
Nismo poklicani, da sodimo, ali je težje prek spleta šestletnika naučiti abecede ali dvajsetletnika skrivnosti lingvistike – ampak šestletniki so proti takšni praksi vstali. Dvajsetletniki pa ne.
Če bi dlakocepili, bi med vsemi temi verjetnimi in pa tudi neverjetnimi študijskimi programi, ki se jih da študirati na slovenskih javnih in zasebnih visokošolskih zavodih, z lahkoto našli predmete, ki jih je popolnoma nemogoče osvojiti brez prisotnosti profesorja.
Ampak za to ni nobene potrebe, ker z neodzivnostjo na že drugo študijsko leto brez živega stika med študenti in profesorji obe strani po definiciji zanikata obstoj univerze kot enega najbolj svetlih dosežkov civilizacije.
Seveda bi lahko kdo oporekal, da v srednjeveških mestih niso poznali svetovnega spleta, vendar pa je univerza toliko več, kot le piflarija. Piflarija in žur, ki sta očitno jin in jang slovenske akademske sfere. Kar se tiče študentov. In univerza kot boj za napredovanja, objave in katedre, kar se tiče profesorjev. Pa covidska tragedija ni razkrila le sproščenega odnosa do prenosa znanja znotraj visokega šolstva …
Ena bolj zmrcvarjenih krilatic dvajsetega stoletja je tista o znanju kot našem največjem bogastvu. Tudi pri nas smo jo veliko in nemarno uporabljali na številnih ravneh. Če bi nam bilo res kaj do znanja, ne pa samo do formalnega učnega procesa, bi morali od primarne do terciarne ravni šolsko in študijsko leto 2020/2021 brez izjem ponoviti! Ker pa se nam gre, tako šolskim oblastem kot staršem in kot ne nazadnje tudi šolajočim se samo za pridobivanje dokazil, seveda tega ne bomo storili.
Kar pa še bolj skrbi, je neuspeh univerz, ki naj bi ob šolanju vzgajale svobodomiselnega, avtonomnega posameznika, ki je v cvetu mladosti primerno občutljiv na družbena dogajanja okoli sebe.
Drekec pekec – nič podobnega se ne vzgaja na naših univerzah! Vojne in povojne generacije, ki so danes razseljene po raznih domovih, premorejo več revolucionarnosti, ko zahtevajo manj krompirja in več mesa, kot je je najti v celotnih generacijah sodobne študentarije.
Hočemo povedati naslednje: njihovi dedje so v šestdesetih zasedli filozofsko, njihovi starši so konec osemdesetih ustoličili nova družbena gibanja, njihovi mlajši bratje in sestre so se dali popisati med nedavnimi protesti za odprtje srednjih šol … Medtem pa so študentje udobno zleknjeni gledali serije na Netflixu.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
"V tretje gre rado," pravi predepidemijski rek, ki pa zadnje leto zagotovo ne drži. Kajti mi smo šli rado že v prvič in v drugič, tako da ni nobeno presenečenje, da gremo rado tudi v tretji lock down. Kot se strokovno reče zapiranju javnega življenja, ki pa mu, mimogrede, tradicionalno ne sledi zapiranje kapitalizma.
Dobra stvar je, da obredje že natančno poznamo. Vse dramatične izjave, zaskrbljene obraze, virusno statistiko in celo bolj družboslovno usmerjeni državljani, so v tem času odkrili obe skrivnosti procentnega računa.
Epidemija je na svojem tretjem valu enaka, kot je bila med prvim in drugim. Tudi odločevalci, ki jo jezdijo, so isti in pri zadnjih omejitvah čudita le dve podrobnosti … Prva je popolna odsotnost poznavanja liturgične prakse. Kot vemo, se kristjani na veliko noč, ko bodo omejitve za štiriindvajset ur padle, že tako ali tako ne družijo. Na pot v Emavs, kar pomeni do sorodnikov, morja, planin in gostiln, se verujoči tradicionalno odpravijo na velikonočni ponedeljek! Ker pa bodo letos morali ostati doma, se bo načrt strokovnjakov v strokovni skupini, ki bi se rada vsaj malo prikupila vernim volivcem – izjalovil.
Drugo veliko vprašanje tako prvega kot drugega in zdaj tretjega vala pa je: "Kje so študentje?"
In še naprej: "Kje so visokošolski učitelji?" In še naprej: "Kje so univerze?"
Ko razmišljujoči spremlja muke po izobraževanju, ima občutek, da se slovenski šolski sistem neha s srednjo šolo. V medijih se pojavljajo, protestirajo, dajejo pobude, so ogorčeni in se trudijo spopasti – tako z znanju nenaklonjeno oblastjo kot z ukrepi in z epidemijo – le osnovnošolski in srednješolski učitelji in učenci.
Visokošolskega elementa, kot bi rekli na fakulteti za kemijsko tehnologijo, pa v vsem tem vrenju preprosto ni.
Še več; edinkrat, ko so se visokošolski zavodi med epidemijo vsaj malo pojavili v javnosti, je bilo pred nekaj meseci, ko jim je premier premešal in predpisal nekaj študijskih programov ter jim jih nato še v živo napel na Brdu.
Ob tem pa le še kdaj pa kdaj kakšna študentska organizacija, ki ima udobno plačane študentske funkcionarje, poskuša ukiniti Radio Študent; vsake toliko študentske organizacije malo pojamrajo o solidarnostnih dodatkih in o težavah s sobodajalci, drugače pa študentov na covidskem zemljevidu ni. Podoba je, kot da je teh sedemdeset in nekaj tisoč študentov udobno zadovoljnih z izobraževanjem na daljavo in z mamino kuhinjo.
Kar pa je teoretično povsem nemogoče.
Nismo poklicani, da sodimo, ali je težje prek spleta šestletnika naučiti abecede ali dvajsetletnika skrivnosti lingvistike – ampak šestletniki so proti takšni praksi vstali. Dvajsetletniki pa ne.
Če bi dlakocepili, bi med vsemi temi verjetnimi in pa tudi neverjetnimi študijskimi programi, ki se jih da študirati na slovenskih javnih in zasebnih visokošolskih zavodih, z lahkoto našli predmete, ki jih je popolnoma nemogoče osvojiti brez prisotnosti profesorja.
Ampak za to ni nobene potrebe, ker z neodzivnostjo na že drugo študijsko leto brez živega stika med študenti in profesorji obe strani po definiciji zanikata obstoj univerze kot enega najbolj svetlih dosežkov civilizacije.
Seveda bi lahko kdo oporekal, da v srednjeveških mestih niso poznali svetovnega spleta, vendar pa je univerza toliko več, kot le piflarija. Piflarija in žur, ki sta očitno jin in jang slovenske akademske sfere. Kar se tiče študentov. In univerza kot boj za napredovanja, objave in katedre, kar se tiče profesorjev. Pa covidska tragedija ni razkrila le sproščenega odnosa do prenosa znanja znotraj visokega šolstva …
Ena bolj zmrcvarjenih krilatic dvajsetega stoletja je tista o znanju kot našem največjem bogastvu. Tudi pri nas smo jo veliko in nemarno uporabljali na številnih ravneh. Če bi nam bilo res kaj do znanja, ne pa samo do formalnega učnega procesa, bi morali od primarne do terciarne ravni šolsko in študijsko leto 2020/2021 brez izjem ponoviti! Ker pa se nam gre, tako šolskim oblastem kot staršem in kot ne nazadnje tudi šolajočim se samo za pridobivanje dokazil, seveda tega ne bomo storili.
Kar pa še bolj skrbi, je neuspeh univerz, ki naj bi ob šolanju vzgajale svobodomiselnega, avtonomnega posameznika, ki je v cvetu mladosti primerno občutljiv na družbena dogajanja okoli sebe.
Drekec pekec – nič podobnega se ne vzgaja na naših univerzah! Vojne in povojne generacije, ki so danes razseljene po raznih domovih, premorejo več revolucionarnosti, ko zahtevajo manj krompirja in več mesa, kot je je najti v celotnih generacijah sodobne študentarije.
Hočemo povedati naslednje: njihovi dedje so v šestdesetih zasedli filozofsko, njihovi starši so konec osemdesetih ustoličili nova družbena gibanja, njihovi mlajši bratje in sestre so se dali popisati med nedavnimi protesti za odprtje srednjih šol … Medtem pa so študentje udobno zleknjeni gledali serije na Netflixu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na ruški meteorit ne bi smeli gledati kot na predvolilno zanimivost, temveč predvsem kot na razvojno priložnost.
Nekaj nepovezanih, naključnih in najbrž povsem napačnih misli o prodaji Mercatorja.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes nekaj o morebitnem odhodu Janeza Janše v zapor. Dokaj uspešno lahko predvidimo šlamastiko, ki bo nastala z Janševim odhodom na Dob.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Govoriti o smučanju na pragu poletja je čudno; a raje dajmo zdaj, da nas konec novembra ne bo bolela glava. Slovenska smučarska središča pospešeno propadajo. Vendar ne propadejo.
Roki za volitve so tako nerodni, da se zabijejo med počitnice. Je dopustno imeti volitve v času dopusta?
Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk začnejo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah, v žepu pa drži figo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Po dnevih, ko smo se ukvarjali z nadzemeljskim, nekaj misli, posvečenih globoko zemeljskim temam. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Te dni se končuje nenavadna anketa, ki so jo prejeli učenci, starši in strokovni sodelavci osnovnih šol. Pripravilo jo je ministrstvo za izobraževanje, anketa pa vse navedene poziva, naj z odgovori na posebno zvita vprašanja pomagajo razrešiti eno temeljnih dilem slovenskega izobraževanja: »Šolske uniforme - da, ali ne?« Zdaj; človek bi se nasmehnil, ker se te dileme gremo tudi v tretjem tisočletju, ampak ker je posredi ministrstvo za izobraževanje, je treba smeh potlačiti. Nič v zvezi z izobraževanjem ne sme biti smešno, še najmanj ministrstvo.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Danes pa nekaj ambicioznih misli o parlamentu in Štajercih. Najprej parlament. Državljani in parlament smo v teh kratkih dveh desetletjih zgradili zanimiv odnos. Prek ponosa, občudovanja, do čudenja, ogorčenja in norčevanja je šel odnos ljudstva do hrama demokracije.
Sedim v močvirju in razmišljam ... Tokrat o predsedniku KPK, razlikah med partijo in stranko, paranoji ...
Glosa Marka Radmiloviča se tokrat osredotoča na ustanovitev nove politične koalicije, "Združene levice", in na vrnitev demokratičnega socializma na politični parket.
Neveljaven email naslov