Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet?
Danes pa o najnovejših dosežkih slovenske zunanje in notranje politike. Slovenski zunanji politiki je iz dokumenta, ki ga ni nihče napisal, videli pa so ga vsi, ki ne govori o ničemer, pa kljub temu grozi, da bo snel Balkan iz tečajev, ki ga vsi zanikajo in si ga vsi želijo, uspelo narediti zunanjepolitični problem. Ampak da zunanjepolitični problem nastane iz nič, še ni največji dosežek tega tedna.
Medtem ko se je zunanjepolitična strast vrtela okoli ne papirja, je notranji politiki uspelo narediti notranjepolitični problem iz mednarodnega nogometa. Ker so notranjepolitični problemi, vzpodbujeni z domačim nogometom, že videna in od leta 2012 presežena kategorija, se po novem sprašujemo, kako lahko ustanovitev novega evropskega žogobrckega tekmovanja pretrese slovensko notranjo politiko.
Zadeva je preprosta in večino časa bizarna; ker slovenski predsednik Evropske nogometne zveze kdaj pa kdaj demonstrira aktivno državljanstvo, ga domovinski valjar v svarilo in poduk vsake toliko splošči do primerne debeline.
Ampak če smo že pri Čeferinu sporni ustanovitvi evropske Super lige, se zdi primeren trenutek, da vsaj malo skočimo v zeljnik kolegom iz športnega uredništva; če ne drugega, da unovčimo prezebanje na štadionih in ure, izgubljene pred televizijskim zaslonom. Če se na kaj, se kot vsi ostali prebivalci planeta v naši skromni redakciji spoznamo na nogomet.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet? Čeprav vsi vemo, da so cmerave zgodbe o revnih delavskih predmestjih, ki z vsem svojim proletarskim bitjem stojijo za nogometnim klubom, ki uteleša njihove deprivilegirane sanje, že davna preteklost.
Je pa kljub vsemu v celotni superligaški zgodbi mogoče najti trenutek, ki se ga da razumeti kot bojišče idej; idej, ki presegajo samo nogometno raven ustanovitve nove lige.
Evropejci smo na evropskost svoje civilizacije zelo ponosni. Celo tako, da smo z njenim izvozom v preteklih stoletjih požgali pol planeta; zadnja leta pa jo poskušamo pred reakcijo, ki jo je sprožila naša akcija, čim bolj učinkovito obraniti. Od tod vija vaja o preambuli o krščanskih koreninah Evrope in če spomin ne vara, v novi evropski vladi celo sedi komisar za "spodbujanje evropskega načina življenja". Kaj točno počne ta komisar, ki je značilno Grk, je bila do danes uganka … Ampak ob predlogu za ustanovitev zaprte nogometne lige pa je celo komisar Margaritis Schinas nemudoma tvitnil svoje nasprotovanje novoustanovljeni ligi.
Kljub načelni evropskosti je te, težko oprijemljive dobrine v sami Evropi ostalo bore malo. Globalizacija nas je prerešetala po dolgem in počez in medtem ko kritiziramo recimo ameriške potrošniške zablode, to najraje počnemo v restavraciji s hitro prehrano ali v eni franšiznih kavarn. Mednarodni kapital, nošen z zmagovitimi zastavami neoliberalizma, je zavzel čisto vse postavke, ki jih ima evropsko-zaščitniški Grk v svojem opisu del in nalog in kot kaže, bo odločilna bitka za obstoj Evrope potekala nikjer drugje – kot na nogometnem igrišču.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini. Je tudi edini vseevropski in enoten odziv proti globalni neoliberalni politiki. Če izvzamemo komemorativne ali pietetne odzive na recimo teroristične napade, je v odločni "ne" nogomet združil tako nacionalne politike kot ljudske množice. Evropska komisija, ki v odzivu ponovno cinca, si kot po navadi strelja v koleno; a ogorčeni odzivi pomembnih evropskih voditeljev jasno kažejo, na katero stran je pametno stopiti v tej veliki nogometni shizmi.
Med velikim begunskim valom poleti 2015 je večina prebežnikov novinarskim ekipam zatrjevala, da prihajajo v Evropo igrat nogomet. Ko smo jih ali zavrnili, ali vrnili, ali asimilirali, ali pregnali nazaj, smo mislili, da smo rešili evropski način življenja. In da smo vsaj malo rešili tudi evropski nogomet. Ampak evropski nogomet smo istočasno prodali plemenskim poglavarjem teh istih nesrečnikov, ki so jih oni pregnali iz brezupa tretjega sveta. Le da šejkov, oligarhov in Američanov nismo sprejeli s policisti in bodečimi žicami, temveč z zasebnimi ložami in ohlajenim šampanjcem; če so po naključju prihajali iz alkoholno tolerantne srednjeveške civilizacije.
Ko Aleksandra Čeferina, ki se je resnici na ljubo "ne kriv, ne dolžan" našel na osti desetletnih zablod evropske nogometne elite, ceframo v kontekstu domače politične greznice, si delamo slabo uslugo. Za slovensko politično elito, navajeno na neodločen rezultat, bodo prihajajoči dnevi še kako stresni. Ne le, da jih bo javnomnenjsko zasenčil fuzbal; odločitev za ali proti Čeferinu nenadoma ne bo več drobna notranjepolitična masturbacija, temveč bosta postali podpora ali pač nepodpora odločitev za ali proti evropskemu načinu življenja.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet?
Danes pa o najnovejših dosežkih slovenske zunanje in notranje politike. Slovenski zunanji politiki je iz dokumenta, ki ga ni nihče napisal, videli pa so ga vsi, ki ne govori o ničemer, pa kljub temu grozi, da bo snel Balkan iz tečajev, ki ga vsi zanikajo in si ga vsi želijo, uspelo narediti zunanjepolitični problem. Ampak da zunanjepolitični problem nastane iz nič, še ni največji dosežek tega tedna.
Medtem ko se je zunanjepolitična strast vrtela okoli ne papirja, je notranji politiki uspelo narediti notranjepolitični problem iz mednarodnega nogometa. Ker so notranjepolitični problemi, vzpodbujeni z domačim nogometom, že videna in od leta 2012 presežena kategorija, se po novem sprašujemo, kako lahko ustanovitev novega evropskega žogobrckega tekmovanja pretrese slovensko notranjo politiko.
Zadeva je preprosta in večino časa bizarna; ker slovenski predsednik Evropske nogometne zveze kdaj pa kdaj demonstrira aktivno državljanstvo, ga domovinski valjar v svarilo in poduk vsake toliko splošči do primerne debeline.
Ampak če smo že pri Čeferinu sporni ustanovitvi evropske Super lige, se zdi primeren trenutek, da vsaj malo skočimo v zeljnik kolegom iz športnega uredništva; če ne drugega, da unovčimo prezebanje na štadionih in ure, izgubljene pred televizijskim zaslonom. Če se na kaj, se kot vsi ostali prebivalci planeta v naši skromni redakciji spoznamo na nogomet.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet? Čeprav vsi vemo, da so cmerave zgodbe o revnih delavskih predmestjih, ki z vsem svojim proletarskim bitjem stojijo za nogometnim klubom, ki uteleša njihove deprivilegirane sanje, že davna preteklost.
Je pa kljub vsemu v celotni superligaški zgodbi mogoče najti trenutek, ki se ga da razumeti kot bojišče idej; idej, ki presegajo samo nogometno raven ustanovitve nove lige.
Evropejci smo na evropskost svoje civilizacije zelo ponosni. Celo tako, da smo z njenim izvozom v preteklih stoletjih požgali pol planeta; zadnja leta pa jo poskušamo pred reakcijo, ki jo je sprožila naša akcija, čim bolj učinkovito obraniti. Od tod vija vaja o preambuli o krščanskih koreninah Evrope in če spomin ne vara, v novi evropski vladi celo sedi komisar za "spodbujanje evropskega načina življenja". Kaj točno počne ta komisar, ki je značilno Grk, je bila do danes uganka … Ampak ob predlogu za ustanovitev zaprte nogometne lige pa je celo komisar Margaritis Schinas nemudoma tvitnil svoje nasprotovanje novoustanovljeni ligi.
Kljub načelni evropskosti je te, težko oprijemljive dobrine v sami Evropi ostalo bore malo. Globalizacija nas je prerešetala po dolgem in počez in medtem ko kritiziramo recimo ameriške potrošniške zablode, to najraje počnemo v restavraciji s hitro prehrano ali v eni franšiznih kavarn. Mednarodni kapital, nošen z zmagovitimi zastavami neoliberalizma, je zavzel čisto vse postavke, ki jih ima evropsko-zaščitniški Grk v svojem opisu del in nalog in kot kaže, bo odločilna bitka za obstoj Evrope potekala nikjer drugje – kot na nogometnem igrišču.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini. Je tudi edini vseevropski in enoten odziv proti globalni neoliberalni politiki. Če izvzamemo komemorativne ali pietetne odzive na recimo teroristične napade, je v odločni "ne" nogomet združil tako nacionalne politike kot ljudske množice. Evropska komisija, ki v odzivu ponovno cinca, si kot po navadi strelja v koleno; a ogorčeni odzivi pomembnih evropskih voditeljev jasno kažejo, na katero stran je pametno stopiti v tej veliki nogometni shizmi.
Med velikim begunskim valom poleti 2015 je večina prebežnikov novinarskim ekipam zatrjevala, da prihajajo v Evropo igrat nogomet. Ko smo jih ali zavrnili, ali vrnili, ali asimilirali, ali pregnali nazaj, smo mislili, da smo rešili evropski način življenja. In da smo vsaj malo rešili tudi evropski nogomet. Ampak evropski nogomet smo istočasno prodali plemenskim poglavarjem teh istih nesrečnikov, ki so jih oni pregnali iz brezupa tretjega sveta. Le da šejkov, oligarhov in Američanov nismo sprejeli s policisti in bodečimi žicami, temveč z zasebnimi ložami in ohlajenim šampanjcem; če so po naključju prihajali iz alkoholno tolerantne srednjeveške civilizacije.
Ko Aleksandra Čeferina, ki se je resnici na ljubo "ne kriv, ne dolžan" našel na osti desetletnih zablod evropske nogometne elite, ceframo v kontekstu domače politične greznice, si delamo slabo uslugo. Za slovensko politično elito, navajeno na neodločen rezultat, bodo prihajajoči dnevi še kako stresni. Ne le, da jih bo javnomnenjsko zasenčil fuzbal; odločitev za ali proti Čeferinu nenadoma ne bo več drobna notranjepolitična masturbacija, temveč bosta postali podpora ali pač nepodpora odločitev za ali proti evropskemu načinu življenja.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Neveljaven email naslov