Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet?
Danes pa o najnovejših dosežkih slovenske zunanje in notranje politike. Slovenski zunanji politiki je iz dokumenta, ki ga ni nihče napisal, videli pa so ga vsi, ki ne govori o ničemer, pa kljub temu grozi, da bo snel Balkan iz tečajev, ki ga vsi zanikajo in si ga vsi želijo, uspelo narediti zunanjepolitični problem. Ampak da zunanjepolitični problem nastane iz nič, še ni največji dosežek tega tedna.
Medtem ko se je zunanjepolitična strast vrtela okoli ne papirja, je notranji politiki uspelo narediti notranjepolitični problem iz mednarodnega nogometa. Ker so notranjepolitični problemi, vzpodbujeni z domačim nogometom, že videna in od leta 2012 presežena kategorija, se po novem sprašujemo, kako lahko ustanovitev novega evropskega žogobrckega tekmovanja pretrese slovensko notranjo politiko.
Zadeva je preprosta in večino časa bizarna; ker slovenski predsednik Evropske nogometne zveze kdaj pa kdaj demonstrira aktivno državljanstvo, ga domovinski valjar v svarilo in poduk vsake toliko splošči do primerne debeline.
Ampak če smo že pri Čeferinu sporni ustanovitvi evropske Super lige, se zdi primeren trenutek, da vsaj malo skočimo v zeljnik kolegom iz športnega uredništva; če ne drugega, da unovčimo prezebanje na štadionih in ure, izgubljene pred televizijskim zaslonom. Če se na kaj, se kot vsi ostali prebivalci planeta v naši skromni redakciji spoznamo na nogomet.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet? Čeprav vsi vemo, da so cmerave zgodbe o revnih delavskih predmestjih, ki z vsem svojim proletarskim bitjem stojijo za nogometnim klubom, ki uteleša njihove deprivilegirane sanje, že davna preteklost.
Je pa kljub vsemu v celotni superligaški zgodbi mogoče najti trenutek, ki se ga da razumeti kot bojišče idej; idej, ki presegajo samo nogometno raven ustanovitve nove lige.
Evropejci smo na evropskost svoje civilizacije zelo ponosni. Celo tako, da smo z njenim izvozom v preteklih stoletjih požgali pol planeta; zadnja leta pa jo poskušamo pred reakcijo, ki jo je sprožila naša akcija, čim bolj učinkovito obraniti. Od tod vija vaja o preambuli o krščanskih koreninah Evrope in če spomin ne vara, v novi evropski vladi celo sedi komisar za "spodbujanje evropskega načina življenja". Kaj točno počne ta komisar, ki je značilno Grk, je bila do danes uganka … Ampak ob predlogu za ustanovitev zaprte nogometne lige pa je celo komisar Margaritis Schinas nemudoma tvitnil svoje nasprotovanje novoustanovljeni ligi.
Kljub načelni evropskosti je te, težko oprijemljive dobrine v sami Evropi ostalo bore malo. Globalizacija nas je prerešetala po dolgem in počez in medtem ko kritiziramo recimo ameriške potrošniške zablode, to najraje počnemo v restavraciji s hitro prehrano ali v eni franšiznih kavarn. Mednarodni kapital, nošen z zmagovitimi zastavami neoliberalizma, je zavzel čisto vse postavke, ki jih ima evropsko-zaščitniški Grk v svojem opisu del in nalog in kot kaže, bo odločilna bitka za obstoj Evrope potekala nikjer drugje – kot na nogometnem igrišču.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini. Je tudi edini vseevropski in enoten odziv proti globalni neoliberalni politiki. Če izvzamemo komemorativne ali pietetne odzive na recimo teroristične napade, je v odločni "ne" nogomet združil tako nacionalne politike kot ljudske množice. Evropska komisija, ki v odzivu ponovno cinca, si kot po navadi strelja v koleno; a ogorčeni odzivi pomembnih evropskih voditeljev jasno kažejo, na katero stran je pametno stopiti v tej veliki nogometni shizmi.
Med velikim begunskim valom poleti 2015 je večina prebežnikov novinarskim ekipam zatrjevala, da prihajajo v Evropo igrat nogomet. Ko smo jih ali zavrnili, ali vrnili, ali asimilirali, ali pregnali nazaj, smo mislili, da smo rešili evropski način življenja. In da smo vsaj malo rešili tudi evropski nogomet. Ampak evropski nogomet smo istočasno prodali plemenskim poglavarjem teh istih nesrečnikov, ki so jih oni pregnali iz brezupa tretjega sveta. Le da šejkov, oligarhov in Američanov nismo sprejeli s policisti in bodečimi žicami, temveč z zasebnimi ložami in ohlajenim šampanjcem; če so po naključju prihajali iz alkoholno tolerantne srednjeveške civilizacije.
Ko Aleksandra Čeferina, ki se je resnici na ljubo "ne kriv, ne dolžan" našel na osti desetletnih zablod evropske nogometne elite, ceframo v kontekstu domače politične greznice, si delamo slabo uslugo. Za slovensko politično elito, navajeno na neodločen rezultat, bodo prihajajoči dnevi še kako stresni. Ne le, da jih bo javnomnenjsko zasenčil fuzbal; odločitev za ali proti Čeferinu nenadoma ne bo več drobna notranjepolitična masturbacija, temveč bosta postali podpora ali pač nepodpora odločitev za ali proti evropskemu načinu življenja.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet?
Danes pa o najnovejših dosežkih slovenske zunanje in notranje politike. Slovenski zunanji politiki je iz dokumenta, ki ga ni nihče napisal, videli pa so ga vsi, ki ne govori o ničemer, pa kljub temu grozi, da bo snel Balkan iz tečajev, ki ga vsi zanikajo in si ga vsi želijo, uspelo narediti zunanjepolitični problem. Ampak da zunanjepolitični problem nastane iz nič, še ni največji dosežek tega tedna.
Medtem ko se je zunanjepolitična strast vrtela okoli ne papirja, je notranji politiki uspelo narediti notranjepolitični problem iz mednarodnega nogometa. Ker so notranjepolitični problemi, vzpodbujeni z domačim nogometom, že videna in od leta 2012 presežena kategorija, se po novem sprašujemo, kako lahko ustanovitev novega evropskega žogobrckega tekmovanja pretrese slovensko notranjo politiko.
Zadeva je preprosta in večino časa bizarna; ker slovenski predsednik Evropske nogometne zveze kdaj pa kdaj demonstrira aktivno državljanstvo, ga domovinski valjar v svarilo in poduk vsake toliko splošči do primerne debeline.
Ampak če smo že pri Čeferinu sporni ustanovitvi evropske Super lige, se zdi primeren trenutek, da vsaj malo skočimo v zeljnik kolegom iz športnega uredništva; če ne drugega, da unovčimo prezebanje na štadionih in ure, izgubljene pred televizijskim zaslonom. Če se na kaj, se kot vsi ostali prebivalci planeta v naši skromni redakciji spoznamo na nogomet.
Čemu se je dvignila združena Evropa in v delno patetični maniri poskuša obraniti evropski nogomet? Čeprav vsi vemo, da so cmerave zgodbe o revnih delavskih predmestjih, ki z vsem svojim proletarskim bitjem stojijo za nogometnim klubom, ki uteleša njihove deprivilegirane sanje, že davna preteklost.
Je pa kljub vsemu v celotni superligaški zgodbi mogoče najti trenutek, ki se ga da razumeti kot bojišče idej; idej, ki presegajo samo nogometno raven ustanovitve nove lige.
Evropejci smo na evropskost svoje civilizacije zelo ponosni. Celo tako, da smo z njenim izvozom v preteklih stoletjih požgali pol planeta; zadnja leta pa jo poskušamo pred reakcijo, ki jo je sprožila naša akcija, čim bolj učinkovito obraniti. Od tod vija vaja o preambuli o krščanskih koreninah Evrope in če spomin ne vara, v novi evropski vladi celo sedi komisar za "spodbujanje evropskega načina življenja". Kaj točno počne ta komisar, ki je značilno Grk, je bila do danes uganka … Ampak ob predlogu za ustanovitev zaprte nogometne lige pa je celo komisar Margaritis Schinas nemudoma tvitnil svoje nasprotovanje novoustanovljeni ligi.
Kljub načelni evropskosti je te, težko oprijemljive dobrine v sami Evropi ostalo bore malo. Globalizacija nas je prerešetala po dolgem in počez in medtem ko kritiziramo recimo ameriške potrošniške zablode, to najraje počnemo v restavraciji s hitro prehrano ali v eni franšiznih kavarn. Mednarodni kapital, nošen z zmagovitimi zastavami neoliberalizma, je zavzel čisto vse postavke, ki jih ima evropsko-zaščitniški Grk v svojem opisu del in nalog in kot kaže, bo odločilna bitka za obstoj Evrope potekala nikjer drugje – kot na nogometnem igrišču.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini. Je tudi edini vseevropski in enoten odziv proti globalni neoliberalni politiki. Če izvzamemo komemorativne ali pietetne odzive na recimo teroristične napade, je v odločni "ne" nogomet združil tako nacionalne politike kot ljudske množice. Evropska komisija, ki v odzivu ponovno cinca, si kot po navadi strelja v koleno; a ogorčeni odzivi pomembnih evropskih voditeljev jasno kažejo, na katero stran je pametno stopiti v tej veliki nogometni shizmi.
Med velikim begunskim valom poleti 2015 je večina prebežnikov novinarskim ekipam zatrjevala, da prihajajo v Evropo igrat nogomet. Ko smo jih ali zavrnili, ali vrnili, ali asimilirali, ali pregnali nazaj, smo mislili, da smo rešili evropski način življenja. In da smo vsaj malo rešili tudi evropski nogomet. Ampak evropski nogomet smo istočasno prodali plemenskim poglavarjem teh istih nesrečnikov, ki so jih oni pregnali iz brezupa tretjega sveta. Le da šejkov, oligarhov in Američanov nismo sprejeli s policisti in bodečimi žicami, temveč z zasebnimi ložami in ohlajenim šampanjcem; če so po naključju prihajali iz alkoholno tolerantne srednjeveške civilizacije.
Ko Aleksandra Čeferina, ki se je resnici na ljubo "ne kriv, ne dolžan" našel na osti desetletnih zablod evropske nogometne elite, ceframo v kontekstu domače politične greznice, si delamo slabo uslugo. Za slovensko politično elito, navajeno na neodločen rezultat, bodo prihajajoči dnevi še kako stresni. Ne le, da jih bo javnomnenjsko zasenčil fuzbal; odločitev za ali proti Čeferinu nenadoma ne bo več drobna notranjepolitična masturbacija, temveč bosta postali podpora ali pač nepodpora odločitev za ali proti evropskemu načinu življenja.
Sprejeli smo uredbo, ki na prehrambene izdelke prinaša zapis o tem, ali izdelek vsebuje alergene ali ne. Najprej: "O, blagoslovljeni ljudje, ki si lahko privoščijo alergijo na hrano!" Velik del človeštva je alergičen zaradi tega, ker nima hrane.
Danes pa nekaj o priljubljenosti in podpori. Oziroma o podpori priljubljenim. Ko se javnomnenjske ankete po volitvah čimprej spravijo nad politično realnost z namenom, da bi povzročili čimprejšnje nove volitve, ker volitve so za javnomnenjske ankete čas debelih krav, se razumnemu zastavi kar nekaj vprašanj...
Izkoristili bomo redek privilegij molčati o dogodkih na neki mariborski šoli in se poskusili dokopati do zaključkov, ki jih ugotavlja množica pametnih ljudi v tej deželi po drugi poti. Gre seveda za metodo izjemno ugodnih nakupov.
Glosa Marka Radmiloviča o trenutno najbolj popularni težavi velike evropske družine - predsedniku komisije Jean-Claudu Junckerju.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Tokrat pa poziv k razumu in umiritvi razmer, ki so tik pred tem, da steče kri. Namreč: Slovenija se je znašala tik pred vojno! Sindikat policistov oziroma njegov predsednik je pred dnevi dejal: »Vlada nam je napovedala vojno in mi jo sprejmemo!« Od takrat so poročila polna informacij o "vojni napovedi" policistov, "o pogajanjih za preklic vojne napovedi" in tako naprej in tako nazaj. Ker je vojna huda reč, se bomo za nekaj stavkov poglobili v tematiko in poskušali zadevo preprečiti.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič tokrat o vesolju in rušilni moči slovenske strankarske politike, ki je svoje zobe pokazala to jesen tudi na mednarodnem parketu.
Zapisi iz močvirja tokrat o tem, da je novinarka opravila svoje delo, obveščevalna agencija pa ne.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tokrat o najbolj zanimivem ministrskem zaslišanju, kar jih je bilo v zgodovini slovenske demokracije.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Marko Radmilovič sedi v močvirju in razmišlja o tem, zakaj slovenska salonska levica razpravlja o privatizaciji Aerodroma Ljubljana in Telekoma. Tradicionalno se namreč levičarji vozijo z vlakom, na podeželju pa pod pojmom "Trojček" poznajo zgolj zanimivo spolno prakso.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov