Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Včasih so se Slovenci sredi Slovenije pred turško nevarnostjo zapirali za obzidja, danes pa Slovenci sredi Slovenije za obzidje zapiramo turško nevarnost
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Danes se pri analizi problematike obrnimo neposredno na vladne strukture. Kaj bi jih ves čas le kritizirali, ko pa nam lahko življenjsko delo nekaterih članov vlade razloži marsikatere pojave, ki so na prvi pogled nerazložljivi. Dr. Vasko Simoniti je bil pred bitko s slovensko kulturo cenjen profesor zgodovine, med drugim specializiran za turške vpade na slovensko ozemlje v petnajstem in šestnajstem stoletju. Njegovo delo "Turki so v deželi že" je obvezno čtivo vseh tistih, ki nas zanima preteklost naše dežele. In takole čez palec bi rekli, da se ideja o turškem taboru na Notranjskem na veliko napaja iz dogodkov, ki jih tako natančno popisuje dr. Simoniti ... Le da se je situacija obrnila.
Včasih so se Slovenci sredi Slovenije pred turško nevarnostjo zapirali za obzidja, danes pa Slovenci sredi Slovenije za obzidje zapiramo turško nevarnost.
Kar je v bistvu premeten princip; čemu bi se večina zapirala pred manjšino, če pa lahko zapremo manjšino in s tem zaščitimo večino. Majhna, a ne nepomembna podrobnost se skriva v dejstvu, da so v srednjem veku Turki okoli noreli s sabljami, današnji pa z lopatami.
Ampak lepo po vrsti.
Seveda obstaja težko prikrito nelagodje. V Sloveniji, kjer vznikne civilna iniciativa ob najmanjšem premiku ustaljenega in kjer tujerodno toleriramo le na trgovskih policah, bi štiristo petdeset delavcev, ki govorijo drugačen jezik, so druge vere in imajo druge navade, prebivalstvo pognalo na okope. To nima nobene povezave z Orehkom; kjerkoli v Sloveniji bi lokalno prebivalstvo dvignilo glas in kjerkoli v Sloveniji bi se začele občinske strukture nerodno izmotavati.
Ampak bistvo problema je v tem, da so investitorji in odpiralci kuvert ter mojstri javnih in mednarodnih natečajev to vedeli. Se pravi, da so bili Turki dobri le toliko časa, dokler so imeli na čelu natisnjeno najnižjo ceno. Čim pa smo jih, vse pridne in poceni pripustili na drugi tir, so vrhovni slovenski zidarji na župane prenesli odgovornost medkulturnega dialoga … Le kako bo štiristo petdeset turških delavcev vplivalo na socialno tkivo lokalnega prebivalstva, ki je v stoletjih od drugih kultur prevzelo le pico, čevape in Oliverja Dragojevića.
Mehanika, ki jo predlagajo občinske strukture, je izjemno zapletena. Varnostno zaščiteno območje, skupinski odhodi po nakupih v štiri kilometre oddaljeno Postojno in popolnoma samozadostno kontejnersko naselje, v katerem bo vse: od zdravnika, do kuharja, pralnice, trgovine in igrišče.
Cinično bi človek dodal, da bo štiristo petdeset varno zastraženih Turkov imelo vse to, o čemer lahko prebivalci Orehka le sanjajo – povedano drugače. Tudi če bi šli prebivalci Orehka namesto Turkov kopati tiste predore, niti slučajno ne bi dobili svojega zdravnika – da o pralnici, igrišču in trgovini sploh ne govorimo. Povedano še drugače; glede na infrastrukturno realnost Notranjske je bolj realen vdor domačinov k Turkom kot vpad Turkov na Notranjsko.
Gradbeni rasizem, ki je v svoji zgodnji fazi na delu v Orehku, ni slovenski unikum. Mojstri te obrti so Kitajska gradbena podjetja, ki predvsem po Balkanu širijo vpliv novega svetovnega hegemona. V Podgorici imajo na trasi nove stebrne avtoceste kitajski delavci pravo kitajsko mesto, ki je absolutno ločeno od črnogorskega vsakdana – na Hrvaškem pa graditelji pelješkega mostu živijo kar na ladjah. Ali gre pri kitajskih gradbenih podjetjih za rasizem investitorja ali za sistemski rasizem izvajalcev samih, je težko presoditi; zagotovo pa razumen človek ne vidi nobenih razlogov, da v podobno izoliranem naselju živijo turški delavci med graditvijo slovenskega drugega tira.
Ker so se, če beremo Simonitija, turški vpadi dogajali v valovih, tako naletimo na kontejnersko naselje, ki ga imajo Turki že zgrajenega na Hrušici, medtem ko pod Karavankami rijejo Avstrijcem naproti. Prav tako ograjenega in prav tako varovanega.
Ampak če hočemo dokazati, da gre pri getoiziranju turških delavcev za rasizem, moramo narediti račun s preizkusom.
Recimo, da bi drugi tir in drugo cev gradili avstrijski delavci.
Barakarsko naselje ne bi bilo ograjeno, ob njem pa bi postavili Duty Freeje s štekami cigaret, frizerje, zobozdravnike in gostinski obrat z dunajci, ki gledajo čez krožnik.
Recimo, da bi drugo cev in drugi tir gradili italijanski delavci.
Barakarsko naselje ne bi bilo ograjeno, ob njen bi zrasla igralnica, hiša užitkov in sto dvajset telefonskih govorilnic.
Recimo, da bi drugo cev gradilo bosansko podjetje. Evro-asfalt, ki je dobil dela na odseku avtoceste do Gruškovja.
Barakarsko naselje bi ogradili, določili bi uradne ure za obiske slovenskih sorodnikov, na jamborih pa bi vihrale zastave vseh treh entitet.
Kaj pa, če bi drugo cev ali drugi tir gradilo slovensko podjetje? Na srečo se kaj takega ne more zgoditi, če pa se že, so vrhovni slovenski zidarji tako šokirani, da si v trenutku najdejo turške podizvajalce. Ob tem pa so pri Simonitiju prebrali, da "kjer udari turško kopito, nikoli več ne rase trava".
Kar se zdi slovenskim projektantom odlična metoda za rešitev problema zaraščanja brežin ob nastajajočem drugem tiru.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Včasih so se Slovenci sredi Slovenije pred turško nevarnostjo zapirali za obzidja, danes pa Slovenci sredi Slovenije za obzidje zapiramo turško nevarnost
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Danes se pri analizi problematike obrnimo neposredno na vladne strukture. Kaj bi jih ves čas le kritizirali, ko pa nam lahko življenjsko delo nekaterih članov vlade razloži marsikatere pojave, ki so na prvi pogled nerazložljivi. Dr. Vasko Simoniti je bil pred bitko s slovensko kulturo cenjen profesor zgodovine, med drugim specializiran za turške vpade na slovensko ozemlje v petnajstem in šestnajstem stoletju. Njegovo delo "Turki so v deželi že" je obvezno čtivo vseh tistih, ki nas zanima preteklost naše dežele. In takole čez palec bi rekli, da se ideja o turškem taboru na Notranjskem na veliko napaja iz dogodkov, ki jih tako natančno popisuje dr. Simoniti ... Le da se je situacija obrnila.
Včasih so se Slovenci sredi Slovenije pred turško nevarnostjo zapirali za obzidja, danes pa Slovenci sredi Slovenije za obzidje zapiramo turško nevarnost.
Kar je v bistvu premeten princip; čemu bi se večina zapirala pred manjšino, če pa lahko zapremo manjšino in s tem zaščitimo večino. Majhna, a ne nepomembna podrobnost se skriva v dejstvu, da so v srednjem veku Turki okoli noreli s sabljami, današnji pa z lopatami.
Ampak lepo po vrsti.
Seveda obstaja težko prikrito nelagodje. V Sloveniji, kjer vznikne civilna iniciativa ob najmanjšem premiku ustaljenega in kjer tujerodno toleriramo le na trgovskih policah, bi štiristo petdeset delavcev, ki govorijo drugačen jezik, so druge vere in imajo druge navade, prebivalstvo pognalo na okope. To nima nobene povezave z Orehkom; kjerkoli v Sloveniji bi lokalno prebivalstvo dvignilo glas in kjerkoli v Sloveniji bi se začele občinske strukture nerodno izmotavati.
Ampak bistvo problema je v tem, da so investitorji in odpiralci kuvert ter mojstri javnih in mednarodnih natečajev to vedeli. Se pravi, da so bili Turki dobri le toliko časa, dokler so imeli na čelu natisnjeno najnižjo ceno. Čim pa smo jih, vse pridne in poceni pripustili na drugi tir, so vrhovni slovenski zidarji na župane prenesli odgovornost medkulturnega dialoga … Le kako bo štiristo petdeset turških delavcev vplivalo na socialno tkivo lokalnega prebivalstva, ki je v stoletjih od drugih kultur prevzelo le pico, čevape in Oliverja Dragojevića.
Mehanika, ki jo predlagajo občinske strukture, je izjemno zapletena. Varnostno zaščiteno območje, skupinski odhodi po nakupih v štiri kilometre oddaljeno Postojno in popolnoma samozadostno kontejnersko naselje, v katerem bo vse: od zdravnika, do kuharja, pralnice, trgovine in igrišče.
Cinično bi človek dodal, da bo štiristo petdeset varno zastraženih Turkov imelo vse to, o čemer lahko prebivalci Orehka le sanjajo – povedano drugače. Tudi če bi šli prebivalci Orehka namesto Turkov kopati tiste predore, niti slučajno ne bi dobili svojega zdravnika – da o pralnici, igrišču in trgovini sploh ne govorimo. Povedano še drugače; glede na infrastrukturno realnost Notranjske je bolj realen vdor domačinov k Turkom kot vpad Turkov na Notranjsko.
Gradbeni rasizem, ki je v svoji zgodnji fazi na delu v Orehku, ni slovenski unikum. Mojstri te obrti so Kitajska gradbena podjetja, ki predvsem po Balkanu širijo vpliv novega svetovnega hegemona. V Podgorici imajo na trasi nove stebrne avtoceste kitajski delavci pravo kitajsko mesto, ki je absolutno ločeno od črnogorskega vsakdana – na Hrvaškem pa graditelji pelješkega mostu živijo kar na ladjah. Ali gre pri kitajskih gradbenih podjetjih za rasizem investitorja ali za sistemski rasizem izvajalcev samih, je težko presoditi; zagotovo pa razumen človek ne vidi nobenih razlogov, da v podobno izoliranem naselju živijo turški delavci med graditvijo slovenskega drugega tira.
Ker so se, če beremo Simonitija, turški vpadi dogajali v valovih, tako naletimo na kontejnersko naselje, ki ga imajo Turki že zgrajenega na Hrušici, medtem ko pod Karavankami rijejo Avstrijcem naproti. Prav tako ograjenega in prav tako varovanega.
Ampak če hočemo dokazati, da gre pri getoiziranju turških delavcev za rasizem, moramo narediti račun s preizkusom.
Recimo, da bi drugi tir in drugo cev gradili avstrijski delavci.
Barakarsko naselje ne bi bilo ograjeno, ob njem pa bi postavili Duty Freeje s štekami cigaret, frizerje, zobozdravnike in gostinski obrat z dunajci, ki gledajo čez krožnik.
Recimo, da bi drugo cev in drugi tir gradili italijanski delavci.
Barakarsko naselje ne bi bilo ograjeno, ob njen bi zrasla igralnica, hiša užitkov in sto dvajset telefonskih govorilnic.
Recimo, da bi drugo cev gradilo bosansko podjetje. Evro-asfalt, ki je dobil dela na odseku avtoceste do Gruškovja.
Barakarsko naselje bi ogradili, določili bi uradne ure za obiske slovenskih sorodnikov, na jamborih pa bi vihrale zastave vseh treh entitet.
Kaj pa, če bi drugo cev ali drugi tir gradilo slovensko podjetje? Na srečo se kaj takega ne more zgoditi, če pa se že, so vrhovni slovenski zidarji tako šokirani, da si v trenutku najdejo turške podizvajalce. Ob tem pa so pri Simonitiju prebrali, da "kjer udari turško kopito, nikoli več ne rase trava".
Kar se zdi slovenskim projektantom odlična metoda za rešitev problema zaraščanja brežin ob nastajajočem drugem tiru.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Neveljaven email naslov