Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.

Kot povsod v vesolju pa tudi pri vegansko-kmečkem sporu obstaja rahlo cinična rešitev

Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval. Potem ko so zmerjanje oboji prenesli na najvišjo raven, ki je pod Triglavom, ga zdaj kanijo prenesti še na najnižjo raven, ki je v Postojnski jami. Tam se bodo Tonin, Hojs in Janša, ki se odpravljajo v jamo na rojstni dan pred dvema letoma izleženih človeških ribic, soočili s kolesarji v popolni temi.

 Do takrat pa o novici, ki je pretresla slovensko prehransko verigo. Kot je sporočil sindikat kmetov, se vrstijo vdori aktivistov na kmetije in farme po vsej Sloveniji. Tako opažajo, da se vse več neznanih oseb suče v okolici piščančjih, prašičerejskih, in govedorejskih farm ter kmetij, nekateri pa celo vstopajo v objekte. Zadnjič so iz piščančje farme nepooblaščeno osvobodili štiri piščance.

Spor je globalno prisoten že nekaj desetletij, pri nas mu z zamudo sledimo zadnjih nekaj let, prav razplamtel pa se je po zadnjih objavah o neprimernem ravnanju, stanju in pogojih vzreje v nekaterih živalskih farmah po Sloveniji. Debata je žal podobna tisti o postanku sveta, s tem, da smo lahko ob razpravi o pravicah živali v trenutku nemarni oportunisti, ko se zavzemamo za humano vzrejo s piščančjim sendvičem v roki. Torej se v naši že tako ali tako oportunistični oddaji na spolzek teren živalskih pravic ne bomo pustili zvabiti; bolj nas zanima kako je mogoče, da imajo kmetje sindikat, ki se zavzema za varnost kmetij.

Kot vemo, so s sindikati v kmetijstvu že poskušali za časa "kmečkega proletariata", pa se ta zgodovinski poizkus ni izšel po pričakovanjih socialistične misli. Takrat je slovenski kmet ubranil svoje kmetištvo, danes pa brez pomoči sindikata ne more več ubraniti niti svoje "štale"!

Med temeljne postavke skupine kmečkih čednosti spada absolutno vladanje nad kmetijo. Kmet je na kmetiji suveren, predsednik uprave in direktor v eni osebi … to spada k poklicu.

Tako je tudi odgovoren za varnost svojih posevkov, vzrejnih živali in nasadov. In če smemo pripomniti – trdo podučeni z mnogimi mladostniškimi rabutanji – je varnost eno izmed opravil, ki jih slovenski kmet z veseljem opravlja. Po navadi s psom, krepelcem oziroma z lopatasto roko. Če kaj deluje izrazito v nasprotju s slovensko tradicijo, je to kmečki sindikat, ki poziva oblasti, naj zaščitijo slovenske kmetije.

 In zdaj se moramo vprašati: "Pred kom?" Kdo so torej nasprotniki, ki vdirajo v hleve in osvobajajo piščance? Ker policijskih podatkov ali sodnih procesov na to temo še ni, si pomagamo s polinformacijami, ki jih ponuja internet. Menda gre za aktiviste organizacij, ki se zavzemajo za pravice živali in propagirajo veganstvo. Če menite, da gre za obrobno gibanje, se presneto motite; v veganskem čolnu veslata tudi najbogatejša Slovenca, torej je vegansko gibanje daleč ob stihijskega in obrobnega fenomena.

Tako tudi pridemo do značilno slovenskega absurda: "Kako je mogoče, da nekaj bledoličnih, shujšanih in miroljubnih pobičev med akutnim pomanjkanjem proteinov vlomi v po gnoju dišeči center slovenske biti, kjer vlada mišičast, brezkompromisen in vsaj malo bojaželjen slovenski kmet? In veganom to uspeva brez podpore veganskega sindikata!"

Hočemo povedati, da je slovenskemu kmetstvu sindikalno javkanje, kako naj država poskrbi za varnost kmetij, nekoliko izpod časti. Samo še to manjka, da bo sindikat kmetov organiziral obredno in provokativno razbijanje lešnikov in orehov pred slovenskim parlamentom in nato še javno provociral vegansko skupnost z mletjem jedrc v mlinčku za orehe.

Nimamo sicer natančnih podatkov, kakšno je razmerje med vegani in vegetarijanci na eni strani in med mesojedci in vsejedci na drugi strani, a zdi se, da gre tudi pri tem zadnjem sporu za nadaljevanje krjaveljske poti, po kateri stopa naš narod.

"Točno na pol sem ga presekal!"

Po polovici smo razdeljeni glede na svetovni nazor, glede na politično sedanjost, glede na cepivo proti epidemiji, glede na hamburger in glede na dopustniško destinacijo. Pol na Hrvaško, pol drugam. Kot povsod v vesolju pa tudi pri vegansko-kmečkem sporu obstaja rahlo cinična rešitev:

Ali k piščančji pravici bolj pripomoreš, če izmed deset tisočih osvobodiš štiri, ali si kot aktivist koristnejši, če pustiš štiri v hlevu in deset tisočim skidaš gnoj.