Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Ampak eno je teorija, drugo pa je praksa … Zato je vlada, kot smo slišali v dobro obveščenih krogih, že sprejela prve ukrepe za zajezitev komunistične nevarnosti
Po po vsej Evropi izredno zasedenem volilnem koncu tedna je tudi naše obale dosegla vznemirljiva novica. V avstrijskem Grazu so zmagali komunisti. Graz je tisto mesto, ki si je v zgodovini prislužilo tudi slovensko transkripcijo in ga lahko pišemo ter izgovarjamo kot Gradec. Pomeni, da je mesto vsaj malo tudi naše. Kar dela zmago komunistov v starodavni prestolnici združenih Štajercev še toliko bolj nevarno.
Nihče, niti strokovnjaki za avstrijsko strankarsko krajino, ne razumejo od kod in predvsem kdaj so se komunisti naselili v Gradcu; tako tudi v sosednji državi zmaga "Komunistične partije Avstrije" in posledično nova županja Gradca, komunistka Elke Kahr, odmeva kot poletna nevihta v Alpah. Ampak pustimo Avstrijcem naj se ukvarjajo z Avstrijo, mi moramo predvsem poskrbeti, da pred komunistično nevarnostjo zaščitimo našo državo. Kajti nihče ni verjel, da se lahko pošast komunizma prebudi v zaspanem mestu ob Muri, ampak se je. Če se je v Gradcu, se lahko komunizem pojavi praktično povsod …
Slovenija je kot pomembna in priznana država koalicije proti – se pravi proticepilska, protimigrantska, itd, – tudi zagnana protikomunistična država in razumljivo je, da pri nas jemljemo komunistični triumf v Gradcu nadvse resno.
Še sploh, ker je Gradec vsakodnevni cilj na tisoče slovenskih dnevnih migrantov, ki se v sosednjo državo vsako jutro vozijo s trebuhom za kruhom. Mimogrede; nevarnost komunizma v Gradcu je simbolni bumerang neodgovorni in pišmevuhovski slovenski politiki, ki je problematiko migrantskih delavcev in obubožanega ter ponižanega vzhoda države zanemarjala tri desetletja samostojne države.
Kot je znano iz zgodovine, se komunizem nadvse rad izvaža in uvaža. Nikjer in nikoli ni bil povsem samonikel. Če razlagamo dialektični materializem za nazaj, lahko sledimo import/eksportu komunizma vse do velike glave Karla Marxa. Od tistih dob, ko je mož iznašel ali pa razkrinkal razredni boj, je komunizem vedno nekdo izvažal, nekdo pa ga je uvažali. Recimo: Slovenci smo ga v Avstrijo poskušali precej neuspešno izvažati kar nekaj desetletij. Celo kakšno bombo smo nastavili, ampak ko se komunizem v Avstriji ni prijel, smo se zadovoljili z nakupom riža, milke in pomaranč. Ker je zgodovina – ob tem, da se ponavlja kot stara plošča – še cinična, bodo zdaj poskušali Avstrijci izvoziti komunizem v Slovenijo … Ki je medtem postala goreča protikomunistična država, zato bo Avstrijcem izvoz komunizma šel prav tako težko od rok, kot je šel Slovencem v času bivše Jugoslavije.
Ampak eno je teorija, drugo pa je praksa … Zato je vlada, kot smo slišali v dobro obveščenih krogih, že sprejela prve ukrepe za zajezitev komunistične nevarnosti.
Vse se bo začelo na meji, kjer bodo slovenski obmejni organi natančno pregledovali potnike, ki se vračajo iz republike Avstrije. Še posebej bodo nadzorovali dnevne migrante in poskušali ugotoviti, če se je kateri od njih med službenim časom radikaliziral.
Za delavce sicer to pomeni dodatno nevšečnost, saj jih zjutraj, ob odhodu na delo, avstrijski obmejni organi nadzorujejo, če izpolnjujejo pogoje PCT, nazaj grede pa jih bodo slovenski policaji preverjali, če izpolnjujejo pogoje PIPS – kar stoji za "proti komunistični ideologiji posvečen status".
Obmejni organi so že dobili natančna navodila in tudi orodje, kako prepoznati in osamiti komunista, ki bi se poskusil pritihotapiti v državo.
Po navadi imajo komunisti neurejene pričeske in nekakšen poseben lesk v očeh, ki bi ga lahko zamenjali za besnilo, čeprav gre v resnici le za skrajno gorečnost. Od tetovaž, ki so tako zelo popularne med dnevnimi migranti, je treba preveriti, če osebek nosi naslednje: "srp in kladivo", napis "Che", "peterokrako zvezdo", datum "29. 11. 1943" ali pa ima vtetoviranega Richarda Burtona.
Če se potencialnega komunista odkrije in malo trše prime, bo takoj začel kričati, "da ne priznava tega sodišča!" Kar pa naj ne bo dokončni dokaz, saj sodišča v Sloveniji ne priznavajo tudi nekateri izraziti protikomunisti. Ki pa so nekoč, da bi bila zmeda popolna, bili vneti komunisti.
Ko je komunist enkrat prepoznan in ujet, je za zdaj priporočilo, da se z njim postopa po ustaljenih postopkih boja proti epidemiji covida-19. Se pravi, da se preveri vse njegove stike in se njega, njegovo družino in vse ostalo sorodstvo pošlje v karanteno. Hkrati pripravljajo posebno aplikacijo, ki si jo bo komunist moral namestiti na telefon in bo ob vsakem obisku javne prireditve ali ob odhodu v lokal moral pokazati potrdilo, da je komunist. Tisti, ki si aplikacije iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo namestili, bodo morali na rokavu nositi rdečo zvezdo.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, žal ne ve nihče.
Govori se o cepivu proti komunizmu, a glede na to, da je bila precepljenost s komunizmom slaba že pred petdesetimi leti, se tozadevnega uspeha ni za nadejati.
Tako razumnemu ne ostane drugega, kot da vdan v usodo čaka na prve, ali bolje rečeno nove slovenske komuniste; medtem pa se lahko kratkočasimo s poskusom razlage, kaj je graške volivce vodilo k izvolitvi komunistov na oblast …
Čisto mogoče je, da so prepoznali veličastnost ideje ali pa Štajerci kot legendarni šaljivci samo brijejo norce iz malomeščanske navlake, ki je impotentno zasedla ves politični prostor.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Ampak eno je teorija, drugo pa je praksa … Zato je vlada, kot smo slišali v dobro obveščenih krogih, že sprejela prve ukrepe za zajezitev komunistične nevarnosti
Po po vsej Evropi izredno zasedenem volilnem koncu tedna je tudi naše obale dosegla vznemirljiva novica. V avstrijskem Grazu so zmagali komunisti. Graz je tisto mesto, ki si je v zgodovini prislužilo tudi slovensko transkripcijo in ga lahko pišemo ter izgovarjamo kot Gradec. Pomeni, da je mesto vsaj malo tudi naše. Kar dela zmago komunistov v starodavni prestolnici združenih Štajercev še toliko bolj nevarno.
Nihče, niti strokovnjaki za avstrijsko strankarsko krajino, ne razumejo od kod in predvsem kdaj so se komunisti naselili v Gradcu; tako tudi v sosednji državi zmaga "Komunistične partije Avstrije" in posledično nova županja Gradca, komunistka Elke Kahr, odmeva kot poletna nevihta v Alpah. Ampak pustimo Avstrijcem naj se ukvarjajo z Avstrijo, mi moramo predvsem poskrbeti, da pred komunistično nevarnostjo zaščitimo našo državo. Kajti nihče ni verjel, da se lahko pošast komunizma prebudi v zaspanem mestu ob Muri, ampak se je. Če se je v Gradcu, se lahko komunizem pojavi praktično povsod …
Slovenija je kot pomembna in priznana država koalicije proti – se pravi proticepilska, protimigrantska, itd, – tudi zagnana protikomunistična država in razumljivo je, da pri nas jemljemo komunistični triumf v Gradcu nadvse resno.
Še sploh, ker je Gradec vsakodnevni cilj na tisoče slovenskih dnevnih migrantov, ki se v sosednjo državo vsako jutro vozijo s trebuhom za kruhom. Mimogrede; nevarnost komunizma v Gradcu je simbolni bumerang neodgovorni in pišmevuhovski slovenski politiki, ki je problematiko migrantskih delavcev in obubožanega ter ponižanega vzhoda države zanemarjala tri desetletja samostojne države.
Kot je znano iz zgodovine, se komunizem nadvse rad izvaža in uvaža. Nikjer in nikoli ni bil povsem samonikel. Če razlagamo dialektični materializem za nazaj, lahko sledimo import/eksportu komunizma vse do velike glave Karla Marxa. Od tistih dob, ko je mož iznašel ali pa razkrinkal razredni boj, je komunizem vedno nekdo izvažal, nekdo pa ga je uvažali. Recimo: Slovenci smo ga v Avstrijo poskušali precej neuspešno izvažati kar nekaj desetletij. Celo kakšno bombo smo nastavili, ampak ko se komunizem v Avstriji ni prijel, smo se zadovoljili z nakupom riža, milke in pomaranč. Ker je zgodovina – ob tem, da se ponavlja kot stara plošča – še cinična, bodo zdaj poskušali Avstrijci izvoziti komunizem v Slovenijo … Ki je medtem postala goreča protikomunistična država, zato bo Avstrijcem izvoz komunizma šel prav tako težko od rok, kot je šel Slovencem v času bivše Jugoslavije.
Ampak eno je teorija, drugo pa je praksa … Zato je vlada, kot smo slišali v dobro obveščenih krogih, že sprejela prve ukrepe za zajezitev komunistične nevarnosti.
Vse se bo začelo na meji, kjer bodo slovenski obmejni organi natančno pregledovali potnike, ki se vračajo iz republike Avstrije. Še posebej bodo nadzorovali dnevne migrante in poskušali ugotoviti, če se je kateri od njih med službenim časom radikaliziral.
Za delavce sicer to pomeni dodatno nevšečnost, saj jih zjutraj, ob odhodu na delo, avstrijski obmejni organi nadzorujejo, če izpolnjujejo pogoje PCT, nazaj grede pa jih bodo slovenski policaji preverjali, če izpolnjujejo pogoje PIPS – kar stoji za "proti komunistični ideologiji posvečen status".
Obmejni organi so že dobili natančna navodila in tudi orodje, kako prepoznati in osamiti komunista, ki bi se poskusil pritihotapiti v državo.
Po navadi imajo komunisti neurejene pričeske in nekakšen poseben lesk v očeh, ki bi ga lahko zamenjali za besnilo, čeprav gre v resnici le za skrajno gorečnost. Od tetovaž, ki so tako zelo popularne med dnevnimi migranti, je treba preveriti, če osebek nosi naslednje: "srp in kladivo", napis "Che", "peterokrako zvezdo", datum "29. 11. 1943" ali pa ima vtetoviranega Richarda Burtona.
Če se potencialnega komunista odkrije in malo trše prime, bo takoj začel kričati, "da ne priznava tega sodišča!" Kar pa naj ne bo dokončni dokaz, saj sodišča v Sloveniji ne priznavajo tudi nekateri izraziti protikomunisti. Ki pa so nekoč, da bi bila zmeda popolna, bili vneti komunisti.
Ko je komunist enkrat prepoznan in ujet, je za zdaj priporočilo, da se z njim postopa po ustaljenih postopkih boja proti epidemiji covida-19. Se pravi, da se preveri vse njegove stike in se njega, njegovo družino in vse ostalo sorodstvo pošlje v karanteno. Hkrati pripravljajo posebno aplikacijo, ki si jo bo komunist moral namestiti na telefon in bo ob vsakem obisku javne prireditve ali ob odhodu v lokal moral pokazati potrdilo, da je komunist. Tisti, ki si aplikacije iz takšnih ali drugačnih razlogov ne bodo namestili, bodo morali na rokavu nositi rdečo zvezdo.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, žal ne ve nihče.
Govori se o cepivu proti komunizmu, a glede na to, da je bila precepljenost s komunizmom slaba že pred petdesetimi leti, se tozadevnega uspeha ni za nadejati.
Tako razumnemu ne ostane drugega, kot da vdan v usodo čaka na prve, ali bolje rečeno nove slovenske komuniste; medtem pa se lahko kratkočasimo s poskusom razlage, kaj je graške volivce vodilo k izvolitvi komunistov na oblast …
Čisto mogoče je, da so prepoznali veličastnost ideje ali pa Štajerci kot legendarni šaljivci samo brijejo norce iz malomeščanske navlake, ki je impotentno zasedla ves politični prostor.
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov