Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste
Objava.
"Turistična agencija združenih ministerstev in vlade Republike Slovenije organizira izlet v Glasgow. To škotsko mesto si bomo ogledali v začetku novembra, vrnili se bomo okoli 14. tega meseca. Ogledali si bomo nabrežja reke Clayde, oba nogometna stadiona, večere pa preživljali v sproščenem vzdušju tamkajšnjih pubov. V prostem času se boste lahko po lastni presoji udeležili podnebne konference, ki poteka v mestu."
Malo nas je presenetila sestava delegacije, ki jo Slovenija pošilja na podnebno konferenco na Škotsko. Petdeset borcev za okolje je v njej. Novinarjem se je zapisalo, da na sever potujejo zastopat slovenske interese, ko pa bi v bistvu morali tam gori zastopati interese planeta. Ker če bodo vse tiste delegacije prišle zastopat vsaka interes svoje države, bomo spet pridelali en drekec pekec. Dobesedno.
Saj ne motijo imena in sestava delegacije. Menda je v njej petdeset članov, kar se zdi nesorazmerno veliko, ker je Slovenija trenutno predsedujoča svetu EU. In bomo celo vodili nekaj pogajanj in bomo na sploh pomembni. Takole bi zapisali: če bosta Slovenija, sploh pa njen premier na okoljskem vrhu res imela kakršno koli pomembnejšo vlogo, priporočamo, da v lopi za hišo nemudoma začnete graditi vesoljsko ladjo.
Naši pomisleki k sestavi delegacije so predvsem načelne narave. Mediji so pridobili imena in priimke in zaposlitve članov delegacije. Z izjemo protokola, fotografa in snemalca gre v glavnem za državne uradnike. Oziroma za uradnike. Za tisto poklicno skupino, ki jo je v naši deželi zasadila Marija Terezija in ima v svojem cehovskem znamenju gospo s trajno ondulacijo in rolo omaro. Sicer se proti državni birokraciji vsakih nekaj let in to zadnjih nekaj desetletij ali celo stoletij bori vsaka oblast posebej, ampak uradniki so trdoživi. In za trdoživost so vsake toliko nagrajeni z izletom v tujino. Recimo na ogled jesenske Škotske.
Čemu se zdi povsem zgrešeno državne uradnike pošiljati reševati planet? Ker nekoliko poenostavljeno, so ga ti isti uradniki spravili v zagato, v kateri se je znašel. Povedano zelo plastično: na istih ministrstvih in v istih uradnih, kjer bodo odslej urejali zmanjšanje toplogrednih plinov, promovirali zeleni prehod in pisali strokovna mnenja o alternativnih tehnologijah, so pred nekaj leti potrjevali papirje za TEŠ6. In izdajali okoljevarstvena dovoljenja, pisali strokovne ocene in se ukvarjali s študijami, kako bomo zajezili Muro, kam in kako skladiščiti komunalno blato, kje je najboljše mesto za nevarne odpadke in podobno. Hočemo povedati, da imamo v Sloveniji dovolj in preveč okoljskih grehov, absolutno premalo ambiciozno zeleno politiko, neobstoječo zeleno stranko in podivjani energetski lobi. In uradno štampiljko za svoje rabote vse te okoljske deviacije dobivajo na ministrstvih, uradih in službah, ki so delegirale svoje predstavnike na veliko reševanje planeta.
Še en zelo poveden fenomen: če vprašate kateregakoli okoljevarstvenika v Sloveniji – od tistih, ki se borijo za vodotoke, prek tistih, ki se borijo za čisti zrak, do tistih, ki imajo svojo agendo strokovno razdelano, in celo tistih, ki samo nagajajo – kje domujejo njihovi naravni sovražniki … Bo vsak naravovarstvenik pokazal na Ljubljano in na te ali one pisarne tega ali onega ministrstva.
Vprašajte prebivalce Ceršaka, kdo že desetletje drži štango lokalnemu onesnaževalcu, ki zasmrajuje bližnjo in daljno okolico, in vprašajte aktiviste, kdo še vedno podpira prizadevanja električarjev po energetskemu izkoriščanju reke Mure …
Razmišljujoči si niti v najbolj divjih sanjah ne zna predstavljati, kaj naj bi državni uradniki in zaposleni na ministrstvih, pa čeprav za okolje, počeli na konferenci, na kateri poskušamo rešiti planet.
Nismo pa poslali niti enega samega izpostavljenega naravovarstvenika iz sfere civilne družbe. Pa jih imamo kar nekaj. Nismo poslali niti enega samega filozofa, umetnika, pesnika ali sociologa. Ne, poslali smo četo državnih nameščencev, ki jih bo najprej vodil premier, skregan z vsemi svojimi premierskimi kolegi, in ko bo ta odšel po pomembnejših opravkih, bo vodenje delegacije prevzel minister Vizjak, ki ima z okoljem toliko skupnega kot krava s sedlom.
Ampak ta leteči cirkus, ki bo Slovenijo le še enkrat več potisnil v mednarodno obskurnost, ni sam po sebi ničesar kriv … Krivi smo in predvsem krivi so iskreni, pošteni in dejavni borci za našo naravo sami. Ki ne zmorejo prestopiti meje med aktivizmom in politično aktivacijo. Večjega signala, kot je bil izid referenduma o vodah si razdrobljena in sprta naravovarstvena skupnost ni mogla želeti – pa še vedno nič ne kaže, da bi se obranjene in ohranjene slovenske vode stekle v zeleno stranko.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
In da ne pozabimo: ena prvih civilnodružbenih akcij na Slovenskem je bil okoljevarstveni revolt iz sredine osemdesetih pod naslovom: "Mura je v moji deželi!"
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste
Objava.
"Turistična agencija združenih ministerstev in vlade Republike Slovenije organizira izlet v Glasgow. To škotsko mesto si bomo ogledali v začetku novembra, vrnili se bomo okoli 14. tega meseca. Ogledali si bomo nabrežja reke Clayde, oba nogometna stadiona, večere pa preživljali v sproščenem vzdušju tamkajšnjih pubov. V prostem času se boste lahko po lastni presoji udeležili podnebne konference, ki poteka v mestu."
Malo nas je presenetila sestava delegacije, ki jo Slovenija pošilja na podnebno konferenco na Škotsko. Petdeset borcev za okolje je v njej. Novinarjem se je zapisalo, da na sever potujejo zastopat slovenske interese, ko pa bi v bistvu morali tam gori zastopati interese planeta. Ker če bodo vse tiste delegacije prišle zastopat vsaka interes svoje države, bomo spet pridelali en drekec pekec. Dobesedno.
Saj ne motijo imena in sestava delegacije. Menda je v njej petdeset članov, kar se zdi nesorazmerno veliko, ker je Slovenija trenutno predsedujoča svetu EU. In bomo celo vodili nekaj pogajanj in bomo na sploh pomembni. Takole bi zapisali: če bosta Slovenija, sploh pa njen premier na okoljskem vrhu res imela kakršno koli pomembnejšo vlogo, priporočamo, da v lopi za hišo nemudoma začnete graditi vesoljsko ladjo.
Naši pomisleki k sestavi delegacije so predvsem načelne narave. Mediji so pridobili imena in priimke in zaposlitve članov delegacije. Z izjemo protokola, fotografa in snemalca gre v glavnem za državne uradnike. Oziroma za uradnike. Za tisto poklicno skupino, ki jo je v naši deželi zasadila Marija Terezija in ima v svojem cehovskem znamenju gospo s trajno ondulacijo in rolo omaro. Sicer se proti državni birokraciji vsakih nekaj let in to zadnjih nekaj desetletij ali celo stoletij bori vsaka oblast posebej, ampak uradniki so trdoživi. In za trdoživost so vsake toliko nagrajeni z izletom v tujino. Recimo na ogled jesenske Škotske.
Čemu se zdi povsem zgrešeno državne uradnike pošiljati reševati planet? Ker nekoliko poenostavljeno, so ga ti isti uradniki spravili v zagato, v kateri se je znašel. Povedano zelo plastično: na istih ministrstvih in v istih uradnih, kjer bodo odslej urejali zmanjšanje toplogrednih plinov, promovirali zeleni prehod in pisali strokovna mnenja o alternativnih tehnologijah, so pred nekaj leti potrjevali papirje za TEŠ6. In izdajali okoljevarstvena dovoljenja, pisali strokovne ocene in se ukvarjali s študijami, kako bomo zajezili Muro, kam in kako skladiščiti komunalno blato, kje je najboljše mesto za nevarne odpadke in podobno. Hočemo povedati, da imamo v Sloveniji dovolj in preveč okoljskih grehov, absolutno premalo ambiciozno zeleno politiko, neobstoječo zeleno stranko in podivjani energetski lobi. In uradno štampiljko za svoje rabote vse te okoljske deviacije dobivajo na ministrstvih, uradih in službah, ki so delegirale svoje predstavnike na veliko reševanje planeta.
Še en zelo poveden fenomen: če vprašate kateregakoli okoljevarstvenika v Sloveniji – od tistih, ki se borijo za vodotoke, prek tistih, ki se borijo za čisti zrak, do tistih, ki imajo svojo agendo strokovno razdelano, in celo tistih, ki samo nagajajo – kje domujejo njihovi naravni sovražniki … Bo vsak naravovarstvenik pokazal na Ljubljano in na te ali one pisarne tega ali onega ministrstva.
Vprašajte prebivalce Ceršaka, kdo že desetletje drži štango lokalnemu onesnaževalcu, ki zasmrajuje bližnjo in daljno okolico, in vprašajte aktiviste, kdo še vedno podpira prizadevanja električarjev po energetskemu izkoriščanju reke Mure …
Razmišljujoči si niti v najbolj divjih sanjah ne zna predstavljati, kaj naj bi državni uradniki in zaposleni na ministrstvih, pa čeprav za okolje, počeli na konferenci, na kateri poskušamo rešiti planet.
Nismo pa poslali niti enega samega izpostavljenega naravovarstvenika iz sfere civilne družbe. Pa jih imamo kar nekaj. Nismo poslali niti enega samega filozofa, umetnika, pesnika ali sociologa. Ne, poslali smo četo državnih nameščencev, ki jih bo najprej vodil premier, skregan z vsemi svojimi premierskimi kolegi, in ko bo ta odšel po pomembnejših opravkih, bo vodenje delegacije prevzel minister Vizjak, ki ima z okoljem toliko skupnega kot krava s sedlom.
Ampak ta leteči cirkus, ki bo Slovenijo le še enkrat več potisnil v mednarodno obskurnost, ni sam po sebi ničesar kriv … Krivi smo in predvsem krivi so iskreni, pošteni in dejavni borci za našo naravo sami. Ki ne zmorejo prestopiti meje med aktivizmom in politično aktivacijo. Večjega signala, kot je bil izid referenduma o vodah si razdrobljena in sprta naravovarstvena skupnost ni mogla želeti – pa še vedno nič ne kaže, da bi se obranjene in ohranjene slovenske vode stekle v zeleno stranko.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
In da ne pozabimo: ena prvih civilnodružbenih akcij na Slovenskem je bil okoljevarstveni revolt iz sredine osemdesetih pod naslovom: "Mura je v moji deželi!"
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Neveljaven email naslov