Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato
Današnjo oddajo začnimo s pomočjo športne metafore, tako da bo ja razumljiva čim večjemu krogu ljudi. V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Zadnji je bil na sporedu pred nekaj dnevi, ko je po naročilu premiera Janše garda slovenske vojske položila venec na spomenik padlim domobrancem. Partizani svojega venca z vladne strani niso dobili in letošnji derbi se je končal z 1 : 0 za domobrance.
Ampak danes nas zanimajo še nekateri drugi vidiki, oziroma postaje Janševega ovenčanja. Garda se je v tistih lepih uniformah, ko gardisti previdno sedajo v kombije, da si ne bi naredili roba, odpeljala še na tri lokacije. Venec je dobil nadomestni premier dr. Bajuk, Drnovšek je dobil svečko in rožico, nato pa so venec položili še na grob dr. Jožeta Pučnika. Ob njegovem je pisalo, da ga je dobil kot oče naroda.
Danes se posvetimo temu slovenskemu politiku v vlogi očeta naroda.
Ko je Pučnik pred leti dobil letališče, smo menili, da gre za zadnjo postajo pri graditvi Pučnikovega kulta osebnosti – a smo se zmotili. Janez Janša je že takrat govoril o njem kot o očetu naroda in kako bo zgodovina to njegovo vlogo prepoznala tudi izven strogo strankarskega, ali Demosovega ali osamosvojiteljskega miljeja. Pa zgodovina očitno nima tega namena, zato jo je treba vsake toliko spomniti s prijateljsko zaušnico.
Dr. Pučniku usoda resnično ni bila mila. Njegova vloga pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije seveda ni vprašljiva, prav tako je navdihujoče njegovo težko in žrtev polno življenje. Njegov prispevek, vpliv in zapuščina so razumnemu jasni in kot taki tudi zgodovinsko ovrednoteni. Nekako pa se nam dozdeva, da mu vsa šarada z očetom naroda ne bi bila povšeči, zagotovo pa mu ne bi bilo povšeči uporabljanje njegovega imena za paravan politiki, ki ji kot socialdemokrat intimno ni pripadal.
Torej; njegovemu spominu postati "oče naroda", ne gre najbolje. Letališče, imenovano po njem, so brezsramno kupili Nemci; prav tisti Nemci, kjer je našel zatočišče pred preganjanjem v domovini, ali prav tisti Nemci, ki so držali štango domobrancem.
Kakorkoli; na simbolni ravni je nerodno, ali pač značilno, kako simbolno figuro slovenske osamosvojitve zaradi pohlepa slovenske levo/desne tranzicije odkupijo tujci.
Ampak to je šele začetek muk po očetu naroda.
Že sam naziv je butast. Ker če je nekdo oče naroda, mora nekje obstajati tudi mati naroda. Da bi oče sam zaplodil in rodil Slovenijo, je izjemno seksistično in mačistično gledanje, ki je v teh do žensk strpnih časih, ne le nerodno, temveč je zgodovinsko gledano tudi krivično do vseh žensk, ki so aktivno sodelovale v osamosvajanju in graditvi slovenske državnosti.
Mačo gor ali dol, dr. Pučnik se kot oče naroda pojavlja samo v fantazijah največje vladne stranke, na splošno pa ga javnost kot takega ne doživlja.
Kako pa bi ga tudi, ko pa je kandidatov za "očeta naroda" kar nekaj.
In to upravičenih. Če preskočimo cesarja, kralja in maršala, ki so bili "očetje naroda" po "službeni dolžnosti", smo morali počakati na Janeza Stanovnika, ki se je naravno okitil s tem nazivom. Mož je očetovstvo vzel resno in ga resno tudi nosil, akoravno smo danes pozabili, da se je naziv rodil v satirični rubriki tednika Mladina.
Nato se je po logiki stvari prejšnji narod z osamosvojitvijo nehal in leta 1991 se je rodil nov narod, ki je potreboval novega očeta. Resnica je, da Pučnik ni bil in še danes ni edini kandidat za ta naziv. Če naštejemo še ostale može, ki bi morali ob Pučniku na test očetovstva: Milan Kučan, Lojze Peterle, Janez Janša in najbrž celo Dimitrij Rupel.
Kandidati so različni kot le kaj in njihov prispevek k osamosvojitvi bo razdvajal slovenski narod, vse dokler nas dokončno in v celoti ne odkupijo Nemci; tako se celo v naši redakciji težko opredelimo do najprimernejšega kandidata.
Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato. Vsi morebitni očetje so namreč zasloveli z očitnimi stavki.
Milan Kučan je rekel: "Jutri je nov dan!"
Dr. Jože Pučnik je rekel: "Jugoslavije ni več!"
Lojze Peterle je rekel: "Če je špičasto, bodo vile …"
Dimitrij Rupel je rekel: "Janez Janša je demagog!"
Janez Janša pa je rekel vse ostalo.
glasba
Iskanje, vsiljevanje in fantaziranje o očetu naroda govori le o nečem: da slovenska politika, kakorkoli že sama sebe visokoleteče naziva, ni osvojila niti prve strani, prvega poglavja iz "Demokracije za telebane". "Oče" v narodovem kontekstu poziva na čaščenje patriarhalnih, dinastičnih in pogosto tudi absolutističnih vzorcev v družbi, ki nimajo nič skupnega z Evropo 21. stoletja.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato
Današnjo oddajo začnimo s pomočjo športne metafore, tako da bo ja razumljiva čim večjemu krogu ljudi. V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Zadnji je bil na sporedu pred nekaj dnevi, ko je po naročilu premiera Janše garda slovenske vojske položila venec na spomenik padlim domobrancem. Partizani svojega venca z vladne strani niso dobili in letošnji derbi se je končal z 1 : 0 za domobrance.
Ampak danes nas zanimajo še nekateri drugi vidiki, oziroma postaje Janševega ovenčanja. Garda se je v tistih lepih uniformah, ko gardisti previdno sedajo v kombije, da si ne bi naredili roba, odpeljala še na tri lokacije. Venec je dobil nadomestni premier dr. Bajuk, Drnovšek je dobil svečko in rožico, nato pa so venec položili še na grob dr. Jožeta Pučnika. Ob njegovem je pisalo, da ga je dobil kot oče naroda.
Danes se posvetimo temu slovenskemu politiku v vlogi očeta naroda.
Ko je Pučnik pred leti dobil letališče, smo menili, da gre za zadnjo postajo pri graditvi Pučnikovega kulta osebnosti – a smo se zmotili. Janez Janša je že takrat govoril o njem kot o očetu naroda in kako bo zgodovina to njegovo vlogo prepoznala tudi izven strogo strankarskega, ali Demosovega ali osamosvojiteljskega miljeja. Pa zgodovina očitno nima tega namena, zato jo je treba vsake toliko spomniti s prijateljsko zaušnico.
Dr. Pučniku usoda resnično ni bila mila. Njegova vloga pri osamosvajanju in demokratizaciji Slovenije seveda ni vprašljiva, prav tako je navdihujoče njegovo težko in žrtev polno življenje. Njegov prispevek, vpliv in zapuščina so razumnemu jasni in kot taki tudi zgodovinsko ovrednoteni. Nekako pa se nam dozdeva, da mu vsa šarada z očetom naroda ne bi bila povšeči, zagotovo pa mu ne bi bilo povšeči uporabljanje njegovega imena za paravan politiki, ki ji kot socialdemokrat intimno ni pripadal.
Torej; njegovemu spominu postati "oče naroda", ne gre najbolje. Letališče, imenovano po njem, so brezsramno kupili Nemci; prav tisti Nemci, kjer je našel zatočišče pred preganjanjem v domovini, ali prav tisti Nemci, ki so držali štango domobrancem.
Kakorkoli; na simbolni ravni je nerodno, ali pač značilno, kako simbolno figuro slovenske osamosvojitve zaradi pohlepa slovenske levo/desne tranzicije odkupijo tujci.
Ampak to je šele začetek muk po očetu naroda.
Že sam naziv je butast. Ker če je nekdo oče naroda, mora nekje obstajati tudi mati naroda. Da bi oče sam zaplodil in rodil Slovenijo, je izjemno seksistično in mačistično gledanje, ki je v teh do žensk strpnih časih, ne le nerodno, temveč je zgodovinsko gledano tudi krivično do vseh žensk, ki so aktivno sodelovale v osamosvajanju in graditvi slovenske državnosti.
Mačo gor ali dol, dr. Pučnik se kot oče naroda pojavlja samo v fantazijah največje vladne stranke, na splošno pa ga javnost kot takega ne doživlja.
Kako pa bi ga tudi, ko pa je kandidatov za "očeta naroda" kar nekaj.
In to upravičenih. Če preskočimo cesarja, kralja in maršala, ki so bili "očetje naroda" po "službeni dolžnosti", smo morali počakati na Janeza Stanovnika, ki se je naravno okitil s tem nazivom. Mož je očetovstvo vzel resno in ga resno tudi nosil, akoravno smo danes pozabili, da se je naziv rodil v satirični rubriki tednika Mladina.
Nato se je po logiki stvari prejšnji narod z osamosvojitvijo nehal in leta 1991 se je rodil nov narod, ki je potreboval novega očeta. Resnica je, da Pučnik ni bil in še danes ni edini kandidat za ta naziv. Če naštejemo še ostale može, ki bi morali ob Pučniku na test očetovstva: Milan Kučan, Lojze Peterle, Janez Janša in najbrž celo Dimitrij Rupel.
Kandidati so različni kot le kaj in njihov prispevek k osamosvojitvi bo razdvajal slovenski narod, vse dokler nas dokončno in v celoti ne odkupijo Nemci; tako se celo v naši redakciji težko opredelimo do najprimernejšega kandidata.
Obstaja pa način, po katerem bi morebiti le lahko razvrstili potencialne očete naroda in enkrat za vselej končali s to debato. Vsi morebitni očetje so namreč zasloveli z očitnimi stavki.
Milan Kučan je rekel: "Jutri je nov dan!"
Dr. Jože Pučnik je rekel: "Jugoslavije ni več!"
Lojze Peterle je rekel: "Če je špičasto, bodo vile …"
Dimitrij Rupel je rekel: "Janez Janša je demagog!"
Janez Janša pa je rekel vse ostalo.
glasba
Iskanje, vsiljevanje in fantaziranje o očetu naroda govori le o nečem: da slovenska politika, kakorkoli že sama sebe visokoleteče naziva, ni osvojila niti prve strani, prvega poglavja iz "Demokracije za telebane". "Oče" v narodovem kontekstu poziva na čaščenje patriarhalnih, dinastičnih in pogosto tudi absolutističnih vzorcev v družbi, ki nimajo nič skupnega z Evropo 21. stoletja.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Neveljaven email naslov