Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.

Tako je Evropska agencija za varnost hrane pred nekaj dnevi sporočila, da je na seznam varne in dovoljene hrane v Evropski uniji uvrstila tudi kobilice

V času, ko se planet na pol sesuva, ko ne vemo, ali nas bo prej ugonobila pandemija ali topla greda, pridejo na plano tudi bolj pozitivne novice. Na žalost pa jih negativne novice premagajo. Tako je Evropska agencija za varnost hrane pred nekaj dnevi sporočila, da je na seznam varne in dovoljene hrane v Evropski uniji uvrstila tudi kobilice. Naslednji so na vrsti črički, na seznamu čakajočih pa je še devet različnih vrst žuželk.

Kobilice niso prve na nenavadnem seznamu hrane, ki je po novem dovoljena ali priporočena v Evropski uniji. Na začetku letošnjega leta je agencija dovolila uporabo ličink hrošča mokarja, ki je tako že pol leta dovoljen v izdelkih za prehrano ljudi. Ličinke so menda najboljše posušene in zmlete.

Mogoče gre za nepomembno, celo bizarno novico, a med analizo se na hitro sprehodimo po tistem delu slovenske gastronomske tradicije, ki se je vzpostavila na temni strani krožnika in kozarca, kjer ni dunajca in mešane solate, so pa nekatere jedi in pijače, ki bodo žuželke z odprtimi rokami sprejele medse.

Močeradovec sicer tehnično ni hrana, je pa pijača. Čeprav nima nič skupnega z dragimi konjaki slovenske elite in dvakrat žganim sadjevcem slovenske raje, je močeradovec misteriozno skrit v zavesti slovenskega konzuma in vsake toliko prileze na plan. Osnovni sestavini tega zvarka sta močerad in žganje. Močeradova vloga v tej legendarni pijači, ki je bolj mit kot resnica, je precej tragična, saj po vseh variantah recepta močerad premine strašne smrti. Načinov priprave je več, v glavnem pa moramo prepričati močerada, da v smrtnih mukah skozi kožo izloči strup, ki potem v kombinaciji z žganjem daje tolikanj želen rezultat, ki je na Slovenskem seveda absolutna in popolna pozaba.

Nad tem, da bi jedli žuželke, smo jasno ogorčeni. Argument, da jih vsak dan uživa več kot dve milijardi ljudi, ne zaleže; kajti naj bodo še tako polne proteinov, je predsodek zaužiti črička, ali med dopustom škržata, globoko vsajen v našo podzavest. Veliki magi naše prihodnosti trdijo, da brez vključevanja žuželk v naše jedilnike, ne bomo zmogli prehraniti nenehno rastočega človeštva. Človeštva, ki je postalo na planetu invazivna vrsta. Kaj se zgodi z invazivnimi vrstami, pa je bolj kot ne jasno. Kot je tudi jasno, da nas bodo žuželke, ne glede na to koliko milijard jih bomo snedli, preživele.

Pečena kri:

Tradicionalno se kri zajame prav pri izvoru, se pravi pri umirajočem pujsu. Medtem ko odteka iz njega, se meša s kuhalnico, da ne koagulira. Nato kri začinimo s soljo in poprom, dodamo mleko in jajca ter zmešamo v gladko maso. V kozici na masti prepražimo čebulo dodamo nekaj masti, na to pa za prst debelo ulijemo krvno maso. V pečici, segreti na 180 stopinj, pečemo približno deset minut.

Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.

Najprej v socializmu – ko se je zaradi obratov družbene prehrane pretrgala stoletna kuharska nit med materjo in hčerjo, nato pa še s predelano hrano zadnjih desetletij, ko so cenene sestavine za obroke postale socialni korektiv – je raven naše prehrane dramatično padla. Ne govorimo o vrhunski kulinariki, temveč o vsakodnevni pripravi vsaj enega toplega obroka, kar je bilo v tem narodu stoletja dolgo in bedi ter težkim časom navkljub pravilo. Ena redkih dobrih plati pandemije je dejstvo, da smo se odrasli vrnili za štedilnike. Ne le ob posebnih priložnostih, ali ob koncu tedna – temveč smo po sili razmer ponovno sprejeli pripravo hrane kot eno temeljnih, nič kaj glamuroznih, a življenjsko pomembnih obveznosti.

Če se vrnemo na začetek; evropska agencija lahko predpisuje, karkoli hoče … Elitne restavracije lahko cvrejo žuželke, kolikor hočejo, podjetniki lahko gojijo ličinke kolikor hočejo … A pred kulinaričnim posegom v čudoviti svet členonožcev imamo na srečo še kar nekaj drugih možnosti na jedilniku. Lahko pokukamo v slovensko kulinarično in pred prvim ocvrtim čričkom revitaliziramo nespornega vladarja slovenske kuhinje v preteklih desetletjih. Govorimo seveda o njegovem veličanstvu – močniku.

Končajmo pa z receptom iz pozabljene, a na nek način prav tako pandemijske kuharske knjige. Josip Vidmar – učitelj italijanščine iz Ljubljane in ne literarni kritik in politik – je med vojno, leta 1943, v samozaložbi izdal kuharsko knjigo "Mož v kuhinji" s podnaslovom "Praktična kuharska navodila za moške"! Recept, s katerim končujemo veselje ob dodajanju žuželk v evropsko dieto, je eden bolj bizarnih, kar jih je mogoče skuhati.  

 Fižol z rižem: Veliko zajemalko že kuhanega fižola deni v lonec s tri četrt litra vode, pusti zavreti, dodaj še eno  pest riža, osoli, prideni še pol lovorjevega lista in kuhaj toliko časa, da je riž mehak. Nato zabeli s svetlim prežganjem.