Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Nas kot navadne državljane ne zanimajo policisti, ki v modnih vetrovkah z napisom "policija" iz zasebnih vil odnašajo škatle ter jih bašejo v prtljažnik ... Nas zanimajo policisti, ki jih srečujemo vsak dan
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
S tem, ko je brez položaja ostalo nekaj več kot sto komandirjev policijskih postaj po Sloveniji, bo vlada preprečila vpliv politike na policijo. Z drugimi besedami: politika je do zdaj imela vpliv na policijo, po uvedbi nazornejših, pravičnejših in bolj transparentnih kandidacijskih postopkov pa bo ta vpliv prenehal.
Kar je odlično! Ampak kar nas skrbi, je dejstvo, da so nam šele zdaj priznali, kako je policija podvržena vsakokratni politiki … V današnji analizi se posvečamo posledicam, ki jih prinaša politizacija mož v modrem.
Saj nismo naivni in vemo, da je s politizacijo mišljena zapletena plat policije; odločitev, koga od poslovnežev se preiskuje, katere kriminalne kartele je bolje za nekaj časa pustiti pri miru in pri katerem potencialnih političnih nasprotnikov se izvajajo posebni preiskovalni ukrepi – in kar je podobne terminologije iz obeh knjig teorije policijskega dela.
Ampak nas kot navadne državljane ne zanimajo policisti, ki v modnih vetrovkah z napisom "policija" iz zasebnih vil odnašajo škatle ter jih bašejo v prtljažnik in na zadnje sedeže vedno enega in istega renaulta … Nas zanimajo policisti, ki jih srečujemo vsak dan.
Kako torej prepoznati, kateri izmed policistov je pod političnim vplivom? Ali še drugače; ker so policisti presečna množica naše družbe, so prav tako kot mi vsi ostali skrajno spolitizirani, in, tako kot mi vsi ostali, razdeljeni na leve in desne. Torej moramo osnovno vprašanje zastaviti drugače: "Kako veste, kdaj imate opravka z levim in kdaj z desnim policistom?"
Nekaj aktualnih in povsem jasnih razlik bomo preskočili; očitno levi policisti varujejo desne demonstracije, desni policisti pa leve. Združeni policisti varujejo le derbi Maribor–Olimpija.
Ampak to so, kot rečeno, precej očitni znaki politizacije, ki pa jih je pod vodno zaveso precej težko uvideti.
Nas bolj kot ekstremne okoliščine zanima, kako veste s kom imate opravka, ko srečate policista v vsakodnevnem življenju. Recimo, kako prepoznate svetovni nazor policista, ki vas ustavi zaradi prehitre vožnje?
Najbolj enostavna, čeprav precej nepraktična rešitev je, da imate v avtomobilu fotografijo Janeza Janše, ki binglja z retrovizorja. Prav na tistem mestu, kjer se je včasih prevažala devica z Brezja ali pa celo sv. Krištof, zavetnik voznikov. Če vam tam binglja Janša, boste najlažje ugotovili, kam policist taco moli.
K postopku: če ste med omejitvijo petdeset vozili sedemdeset, vam bo desni policist rekel približno takole: "Malo hitro je šlo, se vam ne zdi!"
"Ja koliko pa?"
"Sedemdeset. Ampak od tega odštejemo štiri odstotke standardne napake, pet odstotkov neumerjenega radarja, v korist vam pa gre tudi dejstvo, da imate urejen in lepo dekoriran avto. Pa srečno vožnjo in v prihodnje ne s tako težko nogo."
Potem pa vam bo še nagajivo pomežiknil, kot dečve mežikajo pobom v lokalni folklorni skupini.
Če pa vas pri prekoračitvi hitrosti za dvajset kilometrov na uro dobi levi policist in vidi Janšo na vzvratnem ogledalu, vam bo dal najprej za pihati, ker bo mislil, da ste pijani. Potem vam bo nabil kazen še izpred časov Janševe pocenitve, vzel vam bo pravico do polovičnega plačila znotraj enega tedna in odredil izreden tehnični nadzor vozila, ker se je ena oseba vozila v avtomobilu neprivezana.
Takšna metoda ugotavljanja politizacije policije je precej tvegana, posledično tudi draga, moramo pa poudariti, da ni reverzibilna. Se pravi; če mislite, da bi lahko vesili slikice pod vzvratno ogledalo glede na svoje politično prepričanje, se trpko motite. Če obesite sliko Luka Meseca, vas bosta na polno kaznovala tako levi kot desni policaj. S tem, da bo levi dodatno preverjal smerne kazalce, desnega pa bo zanimalo, če deluje luč za vzvratno prestavo.
Kot vemo, je antipod politični policiji "strokovna policija", za katero se borijo vsi, ki jim je slovenska policija v mislih. Se pravi predvsem politiki. Verjemimo, da zahteva restavriranje podatkov iz – v vodni kopeli očiščenih trdih diskov slovenskega osamosvajanja – precej strokovnega dela, na srečo pa so navadni policaji še vedno nestrokovnjaki. In zelo smo veseli, da je tako in naj tako v prihodnje tudi ostane. Ker ko so se v zadnjih nekaj mesecih začeli tudi običajni policisti baviti s stroko, jim je priljubljenost padla na zgodovinsko najnižjo točko. Zadeva je namreč ta, da je eden temeljev policijskega dela, recimo mu najbolj trden temelj, reč, ki se ji reče "strokovni prijem"! Da ne gremo v podrobnosti … Po tem strokovnem prijemu je stranka v postopku pribita na tla, z zbito voljo do upiranja sistemu. In ker je bilo teh strokovnih prijemov v zadnjem času precej, takole čez prst, občutno preveč, se bojimo, da mislijo politiki, ko govorijo o depolitizaciji policije in uvedbi strokovnosti, prav na ta prijem, ki naj postane novi modus operandi slovenske nepolitične policije.
Ker če bo tako, je pa že bolje imeti politično policijo, ki ima boljševistično nastavljene direktorje, ki se prepira s sindikati in na skrivaj simpatizira s političnimi strankami, kot pa strokovno policijo, ki nas mlati kot mlade zajce.
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Nas kot navadne državljane ne zanimajo policisti, ki v modnih vetrovkah z napisom "policija" iz zasebnih vil odnašajo škatle ter jih bašejo v prtljažnik ... Nas zanimajo policisti, ki jih srečujemo vsak dan
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
S tem, ko je brez položaja ostalo nekaj več kot sto komandirjev policijskih postaj po Sloveniji, bo vlada preprečila vpliv politike na policijo. Z drugimi besedami: politika je do zdaj imela vpliv na policijo, po uvedbi nazornejših, pravičnejših in bolj transparentnih kandidacijskih postopkov pa bo ta vpliv prenehal.
Kar je odlično! Ampak kar nas skrbi, je dejstvo, da so nam šele zdaj priznali, kako je policija podvržena vsakokratni politiki … V današnji analizi se posvečamo posledicam, ki jih prinaša politizacija mož v modrem.
Saj nismo naivni in vemo, da je s politizacijo mišljena zapletena plat policije; odločitev, koga od poslovnežev se preiskuje, katere kriminalne kartele je bolje za nekaj časa pustiti pri miru in pri katerem potencialnih političnih nasprotnikov se izvajajo posebni preiskovalni ukrepi – in kar je podobne terminologije iz obeh knjig teorije policijskega dela.
Ampak nas kot navadne državljane ne zanimajo policisti, ki v modnih vetrovkah z napisom "policija" iz zasebnih vil odnašajo škatle ter jih bašejo v prtljažnik in na zadnje sedeže vedno enega in istega renaulta … Nas zanimajo policisti, ki jih srečujemo vsak dan.
Kako torej prepoznati, kateri izmed policistov je pod političnim vplivom? Ali še drugače; ker so policisti presečna množica naše družbe, so prav tako kot mi vsi ostali skrajno spolitizirani, in, tako kot mi vsi ostali, razdeljeni na leve in desne. Torej moramo osnovno vprašanje zastaviti drugače: "Kako veste, kdaj imate opravka z levim in kdaj z desnim policistom?"
Nekaj aktualnih in povsem jasnih razlik bomo preskočili; očitno levi policisti varujejo desne demonstracije, desni policisti pa leve. Združeni policisti varujejo le derbi Maribor–Olimpija.
Ampak to so, kot rečeno, precej očitni znaki politizacije, ki pa jih je pod vodno zaveso precej težko uvideti.
Nas bolj kot ekstremne okoliščine zanima, kako veste s kom imate opravka, ko srečate policista v vsakodnevnem življenju. Recimo, kako prepoznate svetovni nazor policista, ki vas ustavi zaradi prehitre vožnje?
Najbolj enostavna, čeprav precej nepraktična rešitev je, da imate v avtomobilu fotografijo Janeza Janše, ki binglja z retrovizorja. Prav na tistem mestu, kjer se je včasih prevažala devica z Brezja ali pa celo sv. Krištof, zavetnik voznikov. Če vam tam binglja Janša, boste najlažje ugotovili, kam policist taco moli.
K postopku: če ste med omejitvijo petdeset vozili sedemdeset, vam bo desni policist rekel približno takole: "Malo hitro je šlo, se vam ne zdi!"
"Ja koliko pa?"
"Sedemdeset. Ampak od tega odštejemo štiri odstotke standardne napake, pet odstotkov neumerjenega radarja, v korist vam pa gre tudi dejstvo, da imate urejen in lepo dekoriran avto. Pa srečno vožnjo in v prihodnje ne s tako težko nogo."
Potem pa vam bo še nagajivo pomežiknil, kot dečve mežikajo pobom v lokalni folklorni skupini.
Če pa vas pri prekoračitvi hitrosti za dvajset kilometrov na uro dobi levi policist in vidi Janšo na vzvratnem ogledalu, vam bo dal najprej za pihati, ker bo mislil, da ste pijani. Potem vam bo nabil kazen še izpred časov Janševe pocenitve, vzel vam bo pravico do polovičnega plačila znotraj enega tedna in odredil izreden tehnični nadzor vozila, ker se je ena oseba vozila v avtomobilu neprivezana.
Takšna metoda ugotavljanja politizacije policije je precej tvegana, posledično tudi draga, moramo pa poudariti, da ni reverzibilna. Se pravi; če mislite, da bi lahko vesili slikice pod vzvratno ogledalo glede na svoje politično prepričanje, se trpko motite. Če obesite sliko Luka Meseca, vas bosta na polno kaznovala tako levi kot desni policaj. S tem, da bo levi dodatno preverjal smerne kazalce, desnega pa bo zanimalo, če deluje luč za vzvratno prestavo.
Kot vemo, je antipod politični policiji "strokovna policija", za katero se borijo vsi, ki jim je slovenska policija v mislih. Se pravi predvsem politiki. Verjemimo, da zahteva restavriranje podatkov iz – v vodni kopeli očiščenih trdih diskov slovenskega osamosvajanja – precej strokovnega dela, na srečo pa so navadni policaji še vedno nestrokovnjaki. In zelo smo veseli, da je tako in naj tako v prihodnje tudi ostane. Ker ko so se v zadnjih nekaj mesecih začeli tudi običajni policisti baviti s stroko, jim je priljubljenost padla na zgodovinsko najnižjo točko. Zadeva je namreč ta, da je eden temeljev policijskega dela, recimo mu najbolj trden temelj, reč, ki se ji reče "strokovni prijem"! Da ne gremo v podrobnosti … Po tem strokovnem prijemu je stranka v postopku pribita na tla, z zbito voljo do upiranja sistemu. In ker je bilo teh strokovnih prijemov v zadnjem času precej, takole čez prst, občutno preveč, se bojimo, da mislijo politiki, ko govorijo o depolitizaciji policije in uvedbi strokovnosti, prav na ta prijem, ki naj postane novi modus operandi slovenske nepolitične policije.
Ker če bo tako, je pa že bolje imeti politično policijo, ki ima boljševistično nastavljene direktorje, ki se prepira s sindikati in na skrivaj simpatizira s političnimi strankami, kot pa strokovno policijo, ki nas mlati kot mlade zajce.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
Neveljaven email naslov