Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.

Kurdi, turška politika, migrantska problematika in na koncu seveda mati. Krivce smo našli glede na svetovni nazor in politične preference in do večera smo bili potolaženi

Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli.

Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.

Kot se zgodi v podobnih primerih, smo kot steklene bisere v tej ogrlici absurda najprej začeli nizati krivce. Kurdi, turška politika, migrantska problematika in na koncu seveda mati. Krivce smo našli glede na svetovni nazor in politične preference in do večera smo bili potolaženi. Deklica pa še kar utopljena.

Nato se vedno najdejo korenjaki, ki opozorijo na splošno, globalno in vseprisotno morijo med otroki. Naštejejo, koliko jih umre zaradi lakote, bolezni, vojn in suženjskega dela. Koliko se jih utopi v Sredozemskem morju in kako utopitev v Dragonji statistično ne pomeni ničesar. Statistika, pravijo, je do otrok neizprosna, deklica pa najdena dva metra pod gladino.

In tako pridemo do odrešujoče odrešitve, da mi – se pravi jaz, ti in on, mi, vi, oni, midva, vidva, onadva – nismo krivi ničesar. Kako si lahko kriv za nekaj, na kar ne moreš vplivati?

Tako smo našli prave krivce, med katerimi pa nas na srečo ni. Ker mi poznamo vzroke, ker opozarjamo in predvidevamo posledice in ker posameznik begunske problematike ne more spremeniti. Mnogi naših sodržavljanov sicer menijo, da posameznik begunske problematike niti ne sme spreminjati. Ker je taka, kot je, se pravi brodeča v ledeni vodi, čisto OK …

Potem je dobro in vest je pomirjena. Deklice pa ni več.

Kaj pa, če smo malo vseeno krivi?

Slovenija je sestavni del evropske civilizacije, ki se ne zna, ne zmore ali noče soočiti z izzivom beguncev. In kot si samo narahlo oplaknemo roke, ker otroci padajo materam z ramen v narasle reke, toliko imamo krvi na njih.

Po novem Slovenija spada v koalicijo držav, ki se zavzema za ostre pogoje za vstop v trdnjavo Evropa; smo zadnja prepreka na balkanski begunski poti in smo tudi zunanji branik evropske trdnjave. Naša politika do beguncev temelji na eni edini zveličavni besedi: "Vračanje!"

Možje in žene, ki vodijo takšno politiko, kažejo odločno držo in med volivci in večinsko javnostjo naletijo na odobravanje; nagrajeni so s ponovno izvolitvijo in vabljeni so v pogovorne oddaje. A trdosrčni karakterji so to in ko jim zmanjka argumentov, lahko vedno rečejo, da skrbijo in ščitijo najprej svoje. Skrb za svoje pa je, logično pred skrbjo za neko turško deklico kurdskega rodu.

Policisti, tako hrvaški kot slovenski, so bili izjemno požrtvovalni, ko so družino reševali.

Policisti, tako hrvaški kot slovenski, in turška družina se nikoli ne bi smeli srečati na blatnih bregovih tistega potoka, ki ga zaradi geopolitike imenujemo reka. Morali bi se srečati na mejnem prehodu, kjer bi prvi štempljali potne liste, drugi pa šli, kamorkoli jih že nosi usoda.

In na koncu … Najverjetneje neprimerno, a absurd se poplakne z absurdom. Po letošnjem decembru lahko Aškerčevega Brodnika beremo povsem drugače …

"Bes, djaur!" še krik iz valov,

iz mokrih je Save grobov –

potem pa vse tiho je bilo ...