Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno.
Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno.
Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Še preden se do njega dokopljejo resni in resnobni mediji, v naši skromni oddaji objavljamo, kaj je v poročilu napisala informacijska pooblaščenka o Janševem vdoru v poštne nabiralnike slehernika na Slovenskem.
Menda je le ena oseba pooblaščena za stalen, nenehen in neomejen dostop do naših naslovov. Ne, to ni notranji minister, kot bi kdo mislil, niti ni kdo iz ostalih trohnečih vej oblasti. Gre za moža, ki je najbolj dejaven ravno v teh dneh. Gre seveda za Božička. Božiček je tisti, ki pozna vse naše naslove, tako da nam lahko nemoteno in nezmotljivo na vsak božični večer dostavi darila.
In zdaj; ker vemo, da predsednik vlade nikoli ne bi kršil zakonov in ker vemo, da lahko samo Božiček pooblaščeno kuka v vašo zasebnost, sploh pa, ker ne poznamo Božičkove prave identitete, se nam kot Sezam globoka odkriva razkrita tisočletna skrivnost. Janez Janša je Božiček.
Taka pogumna teza ima nekaj očitnih pomanjkljivosti, ki pa jih bomo v božično navdahnjeni argumentaciji zavrnili.
Najprej v resnih in bibličnih tonih. Božiček pred komercializacijo podoba sv. Nikolaja, v nekaterih deželah pa celo kot podoba nadangela ali pa odrešenika samega predstavlja natančno to, kar predstavlja Janša slovenstvu. Odrešenika in mesijo.
Potem pa gremo k zgodbi, v katero je posegla multinacionalka in jo nekoliko priredila. Največja in očitna razlika med Janšo in Božičkom je dejstvo, da mi pišemo Božičku, Janša pa piše nam. Je pa res, da oba ubogljivim in upogljivim prineseta točno to, kar si želijo. Nek advokat je moral po dovolj veliko smreko na Pokljuko, da je podnjo položil vsa darila.
Po drugi strani pa je še bolj neverjetno dejstvo, da imata tako Janša kot Božiček seznam tistih, ki so dobri, kot tistih, ki so poredni. Ob tem, da Božiček porednim prinese košček premoga, Janša pa višje položnice zaradi kurjenja fosilnih goriv. Zraven doda še opozorilo, da je sivolasi mož, ki obljublja nižje položnice za elektriko, samo v Božička preoblečen navadni Primorec.
Drugo neskladje oziroma na pogled trden argument, čemu Janša ni Božiček, pa je podoba Božička samega; predvsem medtem, ko ga po nebu vleče devet severnih jelenov. V Janševi vladi pa je le sedem SDS ministrov. V bistvu samo šest, ker za Zvonika Černača nihče ne ve, ne le, če je še minister, temveč če je še sploh med nami. A kljub številčnemu neskladju je moč najti vsaj dva ministra koalicijskih strank, ki zelo uspešno in usklajeno vlečeta Janšev voz. Zamolčali bomo njuni imeni, prav tako kot bomo zamolčali, kateri od ministrov je Rudolf z rdečim nosom.
Je pa med Janšo in Božičkom neverjetna podrobnost, ki odtehta vse te male nedoslednosti in nas utrjuje v veri, da se za likom Božička skriva naš predsednik vlade. Tako za dobrodušneža s trebuhom kot za Janeza Janšo si lahko trdno prepričan, da sta se rodila na Severnem tečaju.
Ho-ho-ho!
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno.
Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno.
Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Še preden se do njega dokopljejo resni in resnobni mediji, v naši skromni oddaji objavljamo, kaj je v poročilu napisala informacijska pooblaščenka o Janševem vdoru v poštne nabiralnike slehernika na Slovenskem.
Menda je le ena oseba pooblaščena za stalen, nenehen in neomejen dostop do naših naslovov. Ne, to ni notranji minister, kot bi kdo mislil, niti ni kdo iz ostalih trohnečih vej oblasti. Gre za moža, ki je najbolj dejaven ravno v teh dneh. Gre seveda za Božička. Božiček je tisti, ki pozna vse naše naslove, tako da nam lahko nemoteno in nezmotljivo na vsak božični večer dostavi darila.
In zdaj; ker vemo, da predsednik vlade nikoli ne bi kršil zakonov in ker vemo, da lahko samo Božiček pooblaščeno kuka v vašo zasebnost, sploh pa, ker ne poznamo Božičkove prave identitete, se nam kot Sezam globoka odkriva razkrita tisočletna skrivnost. Janez Janša je Božiček.
Taka pogumna teza ima nekaj očitnih pomanjkljivosti, ki pa jih bomo v božično navdahnjeni argumentaciji zavrnili.
Najprej v resnih in bibličnih tonih. Božiček pred komercializacijo podoba sv. Nikolaja, v nekaterih deželah pa celo kot podoba nadangela ali pa odrešenika samega predstavlja natančno to, kar predstavlja Janša slovenstvu. Odrešenika in mesijo.
Potem pa gremo k zgodbi, v katero je posegla multinacionalka in jo nekoliko priredila. Največja in očitna razlika med Janšo in Božičkom je dejstvo, da mi pišemo Božičku, Janša pa piše nam. Je pa res, da oba ubogljivim in upogljivim prineseta točno to, kar si želijo. Nek advokat je moral po dovolj veliko smreko na Pokljuko, da je podnjo položil vsa darila.
Po drugi strani pa je še bolj neverjetno dejstvo, da imata tako Janša kot Božiček seznam tistih, ki so dobri, kot tistih, ki so poredni. Ob tem, da Božiček porednim prinese košček premoga, Janša pa višje položnice zaradi kurjenja fosilnih goriv. Zraven doda še opozorilo, da je sivolasi mož, ki obljublja nižje položnice za elektriko, samo v Božička preoblečen navadni Primorec.
Drugo neskladje oziroma na pogled trden argument, čemu Janša ni Božiček, pa je podoba Božička samega; predvsem medtem, ko ga po nebu vleče devet severnih jelenov. V Janševi vladi pa je le sedem SDS ministrov. V bistvu samo šest, ker za Zvonika Černača nihče ne ve, ne le, če je še minister, temveč če je še sploh med nami. A kljub številčnemu neskladju je moč najti vsaj dva ministra koalicijskih strank, ki zelo uspešno in usklajeno vlečeta Janšev voz. Zamolčali bomo njuni imeni, prav tako kot bomo zamolčali, kateri od ministrov je Rudolf z rdečim nosom.
Je pa med Janšo in Božičkom neverjetna podrobnost, ki odtehta vse te male nedoslednosti in nas utrjuje v veri, da se za likom Božička skriva naš predsednik vlade. Tako za dobrodušneža s trebuhom kot za Janeza Janšo si lahko trdno prepričan, da sta se rodila na Severnem tečaju.
Ho-ho-ho!
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov