Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Jasno, da se v etabliranih strankah čohajo po glavi, navzven pa se delajo, da so kul
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Kot vemo, se slovenske politika ne strinja skoraj o ničemer. Še več; slovenska politika ima le eno samo skupno točko. Gre za skupno sovraštvo, oziroma lepše "skupinsko nenaklonjenost" do novih obrazov.
Recept je precej enostaven; pojavi se posameznik, kar tako izza katedra, ali z župansko lento, skratka iz nič in od nikoder – in naznani, da se bo šel državno politiko. In v vseh anketah čez noč zavzame vodilno pozicijo. Brez programa, brez stranke, vizije, sodelavcev in aparata čez noč sesuje javnomnenjske dosežke klasičnih strank, ki za svojo podobo v javnosti plačujejo kreativnim oddelkom naših najboljših agencij.
Zgodovina novih obrazov, ali kot smo pred leti prvi imenovali fenomen prav v naši oddaji – novo slovensko mesijanstvo –, je pisana in zanimiva. V glavnem se vrti okoli treh najbolj izpostavljenih imen; Janković, Cerar in Šarec so najbolj tipični predstavniki novega mesijanstva in z uveljavljenimi strankami tako na levi kot na desni se lahko le strinjamo, da je vsem trem v državni politiki na debelo spodletelo. Iz kalvarije teh treh mandatarjev, ki so svoje mandate bolj ali manj klavrno končali, bi človek sklepal, da bo vnema nad novimi obrazi počasi minila. Tako pri novih obrazih, kot pri volivcih. A se očitno tudi pred prelomnimi volitvami, ki nas čakajo aprila, dogaja ponovno. Gospod Golob, karkoli se mu bo že nasulo v politične jasli, je tipični novi obraz!
Brez stranke, brez vidnih podpornikov, z nekaj stričevstva iz ozadja in predvsem z avro svežega in novega. Ter predvsem, kar je izjemno pomembno, s prikrito, ali pač slabo skrito antipatijo današnjih parlamentarnih strank.
Človek klasične stranke celo razume in lahko se mu smilijo; vse svoje bitje vlagajo v državno, delno tudi evropsko in lokalno politiko. Zdi se jim, da so našli ključ – tako do slovenskih src kot tudi ključ od državne blagajne. Zdi se jim, da jezdijo na vrhu vala strankarskega samozadovoljstva, pa jih v javnomnenjskih anketah poseka dobesedno nihče. Nihče z ulice.
Ki na debatah javno razklada, da ga politika ne zanima in da se je gre izključno zaradi osebne vendete in nečesa, čemur bi se reklo "ultimativno aktivno državljanstvo"!
In ki uporablja pojem "narod", kot bi ga vzel iz besednjaka 19. stoletja. Tak možakar torej brez vsake podpore in medijskega načrta nažge vse te silne predvolilne strategije …
Jasno, da se v etabliranih strankah čohajo po glavi, navzven pa se delajo, da so kul.
Zdaj pa k bistveni značilnosti novih obrazov, ki so na Slovenskem endemični, podobno kot je endemična človeška ribica …
Klasične stranke ob vsakem neuspehu z novim obrazom nekako dobrohotno polagajo na dušo javnosti, da se je zmotila. In naj se že enkrat neha motiti in fenomen novih obrazov spregleda; da gre za avanturiste in šarlatane, ki imajo politiko samo za peskovnik. Naj volivci, če se hočejo izogniti novemu Jankoviču, Cerarju ali Šarcu, volijo klasične stranke, pri katerih natančno vedo, kaj lahko dobijo, ker natančno vedo, kaj te ponujajo.
Hočemo povedati, da klasičnim strankam ni jasno, kako lahko Robert Golob v anketah kotira tako visoko, ko pa je spomin na tri predhodne polome še vedno tako živ.
A stranke razmišljajo preveč znotraj svojih okvirjev, znotraj stremuštva, kruhoborstva in oportunizma, ki jih drži na oblasti že zadnjih trideset let.
Kaj pa če slovenski volivec novih obrazov ne obkroža po navdihu, temveč je v svojem iskanju absolutno metodičen … Gre za iskanje igle v senu, kajti koliko je možnosti, da z dodeljevanjem premierskega položaja vsake štiri leta novi osebi pridemo do resnično dobrega premiera?
Volivci enostavno sledimo statistični možnosti, po kateri bomo slej kot prej naleteli na primernega kandidata. Povedano drugače, z medicinsko terminologijo. Ne gre za nesmotrno in celo škodljivo navduševanje nad vrlinami posameznega outsiderja, temveč gre enostavno za presejalni program. Za ogromno javnozdravstveno akcijo, po kateri bomo spodobnega premiera v splošni populaciji iskali tako dolgo, dokler ga končno ne bomo našli!
Teoretično to pomeni, da bomo morali vsake štiri leta ponuditi premierski položaj novemu novemu obrazu in to početi, tako dolgo, da te časti ne bo deležnih dva milijona Slovencev. Kar pa je v to praksi neizvedljivo, menimo, da bomo na spodobnega mandatarja naleteli v naslednjih 200 do 500 letih, ko bomo preizkusili okoli tisoč različnih mandatarjev …
Če bomo imeli noro srečo, bo že Golob izbranec … čeprav izkušnje tako iz Matrice kot tudi iz Biblije govorijo, da je potrebnega več časa, kot samo trideset let slovenske samostojnosti …
Se pa seveda za iskanjem pravega obraza, kar predlagamo kot ustreznejši naziv, skriva tudi posebna tragedija.
"Če niso povsem izgubili stika z realnostjo, se morajo poslanci, člani organov strank, skratka vsi parlamentarno vpeti deležniki slovenske politike, boleče zavedati svoje ničevosti. Njihov politični obstoj je povsem irelevanten, saj jih kot politične subjekte zanika vsak, ki ima pet minut časa."
758 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Jasno, da se v etabliranih strankah čohajo po glavi, navzven pa se delajo, da so kul
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
Kot vemo, se slovenske politika ne strinja skoraj o ničemer. Še več; slovenska politika ima le eno samo skupno točko. Gre za skupno sovraštvo, oziroma lepše "skupinsko nenaklonjenost" do novih obrazov.
Recept je precej enostaven; pojavi se posameznik, kar tako izza katedra, ali z župansko lento, skratka iz nič in od nikoder – in naznani, da se bo šel državno politiko. In v vseh anketah čez noč zavzame vodilno pozicijo. Brez programa, brez stranke, vizije, sodelavcev in aparata čez noč sesuje javnomnenjske dosežke klasičnih strank, ki za svojo podobo v javnosti plačujejo kreativnim oddelkom naših najboljših agencij.
Zgodovina novih obrazov, ali kot smo pred leti prvi imenovali fenomen prav v naši oddaji – novo slovensko mesijanstvo –, je pisana in zanimiva. V glavnem se vrti okoli treh najbolj izpostavljenih imen; Janković, Cerar in Šarec so najbolj tipični predstavniki novega mesijanstva in z uveljavljenimi strankami tako na levi kot na desni se lahko le strinjamo, da je vsem trem v državni politiki na debelo spodletelo. Iz kalvarije teh treh mandatarjev, ki so svoje mandate bolj ali manj klavrno končali, bi človek sklepal, da bo vnema nad novimi obrazi počasi minila. Tako pri novih obrazih, kot pri volivcih. A se očitno tudi pred prelomnimi volitvami, ki nas čakajo aprila, dogaja ponovno. Gospod Golob, karkoli se mu bo že nasulo v politične jasli, je tipični novi obraz!
Brez stranke, brez vidnih podpornikov, z nekaj stričevstva iz ozadja in predvsem z avro svežega in novega. Ter predvsem, kar je izjemno pomembno, s prikrito, ali pač slabo skrito antipatijo današnjih parlamentarnih strank.
Človek klasične stranke celo razume in lahko se mu smilijo; vse svoje bitje vlagajo v državno, delno tudi evropsko in lokalno politiko. Zdi se jim, da so našli ključ – tako do slovenskih src kot tudi ključ od državne blagajne. Zdi se jim, da jezdijo na vrhu vala strankarskega samozadovoljstva, pa jih v javnomnenjskih anketah poseka dobesedno nihče. Nihče z ulice.
Ki na debatah javno razklada, da ga politika ne zanima in da se je gre izključno zaradi osebne vendete in nečesa, čemur bi se reklo "ultimativno aktivno državljanstvo"!
In ki uporablja pojem "narod", kot bi ga vzel iz besednjaka 19. stoletja. Tak možakar torej brez vsake podpore in medijskega načrta nažge vse te silne predvolilne strategije …
Jasno, da se v etabliranih strankah čohajo po glavi, navzven pa se delajo, da so kul.
Zdaj pa k bistveni značilnosti novih obrazov, ki so na Slovenskem endemični, podobno kot je endemična človeška ribica …
Klasične stranke ob vsakem neuspehu z novim obrazom nekako dobrohotno polagajo na dušo javnosti, da se je zmotila. In naj se že enkrat neha motiti in fenomen novih obrazov spregleda; da gre za avanturiste in šarlatane, ki imajo politiko samo za peskovnik. Naj volivci, če se hočejo izogniti novemu Jankoviču, Cerarju ali Šarcu, volijo klasične stranke, pri katerih natančno vedo, kaj lahko dobijo, ker natančno vedo, kaj te ponujajo.
Hočemo povedati, da klasičnim strankam ni jasno, kako lahko Robert Golob v anketah kotira tako visoko, ko pa je spomin na tri predhodne polome še vedno tako živ.
A stranke razmišljajo preveč znotraj svojih okvirjev, znotraj stremuštva, kruhoborstva in oportunizma, ki jih drži na oblasti že zadnjih trideset let.
Kaj pa če slovenski volivec novih obrazov ne obkroža po navdihu, temveč je v svojem iskanju absolutno metodičen … Gre za iskanje igle v senu, kajti koliko je možnosti, da z dodeljevanjem premierskega položaja vsake štiri leta novi osebi pridemo do resnično dobrega premiera?
Volivci enostavno sledimo statistični možnosti, po kateri bomo slej kot prej naleteli na primernega kandidata. Povedano drugače, z medicinsko terminologijo. Ne gre za nesmotrno in celo škodljivo navduševanje nad vrlinami posameznega outsiderja, temveč gre enostavno za presejalni program. Za ogromno javnozdravstveno akcijo, po kateri bomo spodobnega premiera v splošni populaciji iskali tako dolgo, dokler ga končno ne bomo našli!
Teoretično to pomeni, da bomo morali vsake štiri leta ponuditi premierski položaj novemu novemu obrazu in to početi, tako dolgo, da te časti ne bo deležnih dva milijona Slovencev. Kar pa je v to praksi neizvedljivo, menimo, da bomo na spodobnega mandatarja naleteli v naslednjih 200 do 500 letih, ko bomo preizkusili okoli tisoč različnih mandatarjev …
Če bomo imeli noro srečo, bo že Golob izbranec … čeprav izkušnje tako iz Matrice kot tudi iz Biblije govorijo, da je potrebnega več časa, kot samo trideset let slovenske samostojnosti …
Se pa seveda za iskanjem pravega obraza, kar predlagamo kot ustreznejši naziv, skriva tudi posebna tragedija.
"Če niso povsem izgubili stika z realnostjo, se morajo poslanci, člani organov strank, skratka vsi parlamentarno vpeti deležniki slovenske politike, boleče zavedati svoje ničevosti. Njihov politični obstoj je povsem irelevanten, saj jih kot politične subjekte zanika vsak, ki ima pet minut časa."
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Neveljaven email naslov