Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.

Če sedete na vlak v Zagorju ali v Trbovljah ali v Hrastniku, boste – kljub pregovornemu cijazenju slovenskih železnic – v pol ure glede na povprečni evropski BDP napredovali za 78 odstotkov.

Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje. "Greates hits" so partizani in belogardisti, s tem, da bo letos dan velik poudarek Dražgoški bitki. Zaostajala ne bo mnogo niti Osankarica, potem pridejo na vrsto povojni poboji. Ob tej vseobsegajoči in najbolj slovenski temi na sploh pridejo na vrsto pavšalne ocene o zdravstvu, šolstvu in velikih uspehih slovenskega športa.

Vsi aktivni državljani kot tudi oba aktivna poslušalca pričujočega prispevka se zagotovo sprašujejo: "Čemu tako?" Čemu že zadnja tri desetletja mesimo svoje predvolilne obljube in kujemo naše povolilne koalicije na enih in istih temah. Ki z realnim življenjem, ki ga živimo, nimajo kaj dosti skupnega.

Odgovor je sorazmerno enostaven: ker so glavne predvolilne teme v tej državi sorazmerno enostavne. Oziroma je odgovor na dileme glavnih predvolilnih tem enostaven in jasen. Stranki, njenim voditeljem in njenim volivcem se je treba le postaviti na ideološki rečni breg in metati kamenje na drugo stran, pa je zadeva rešena. Delitve, ki so nastale na materiji ideoloških vprašanj, na katere je mogoče enostavno odgovoriti, so glavni generator, oziroma kot bi rekel Asterix "raison d'etre" sodobne slovenske družbe.

Ampak danes, samo za vajo, zastavimo predvolilni politični sceni vprašanje, ki ni enostavno. Ali bolje rečeno – vprašanje, ki je enostavno, odgovor nanj pa skrajno zapleten.

Sodobno slovensko bivanje je mogoče videti skozi prizmo različnih interpretacij in enostavne smo že zavrgli kot neustrezne.

UMAR, kar stoji za "urad za makroekonomske politike in razvoj", je pred časom izdal poročilo o razvoju Slovenije za leto 2021. Gre za dokument, ki so ga videli in prebrali le tisti, ki jih to zanima, čeprav bi ga morali vsi. In bi moral biti po našem skromnem mnenju tudi dokument, ki bi bil srčika predvolilnih razprav. Vendar zaradi že omenjenih razlogov ne bo.

Dokument, ki ga je sestavila velika skupina kompetentnih in zdi se ideološko povsem nevtralnih raziskovalcev, secira naša življenja in življenje naše družbe natančno, kot je le kaj, in bralcu posledično ponuja neolepšano podobo Slovenije. A ker nam čas pa tudi omejeno gospodarsko znanje in vedenje ne dovoljujeta analize celotnega dokumenta, na hitro skočimo na stran 117. Tam je prikazana kategorija, ki se imenuje "regionalne razlike v BDP na prebivalca". Ker v Sloveniji še nimamo pravih regij, so raziskovalci uporabili kohezijske in statistične regije, a rezultati so zelo povedni.

Velika mantra slovenskega razvoja je zaostanek, oziroma približevanje evropskemu povprečju BDP na prebivalca. Leta 2009 smo kot država že bili na 91 odstotkih, do leta 2019 smo padli za dve odstotni točki na 89. Predcovidno leto 2019 je namreč zadnje, za katero imamo te podatke.

Če Slovenijo krjaveljsko presekamo na pol, je prispevek zahodne Slovenije v skupnem BDP 56,6 odstotka, vzhodne pa 43,4 odstotka. Če bi vzhod in zahod igrala fuzbal, bi bil rezultat sicer drugačen, a zahodnjaki gospodarsko že vse od osamosvojitve redno nažigajo vzhodnjake.

A če je prispevek k državnemu BDP še statistika, je delež BDP na prebivalca življenje samo. In najbolje živijo v osrednjeslovenski kohezijski regiji. BDP na prebivalca srečnežem, ki živijo v Ljubljani, glede na povprečje v EU pokaže kar 125 odstotnih točk. Se pravi, da je bil leta 2019 v osrednjeslovenski kohezijski regiji delež BDP na prebivalca za četrtino višji od evropskega povprečja. Na drugem koncu BDP-jevske premice pa brezmočno čemijo regije, kot so pomurska s 60 odstotki BDP na prebivalca glede na evropsko povprečje, podravska z 72, isto koroška, primorsko-notranjska z 62 odstotki in pa žalostna rekorderka – zasavska regija s 47 odstotnimi točkami BDP na prebivalca glede na povprečje, ki velja v EU.

UMAR nam v analizi postreže še s kupom drugih primerjav, ki pa kažejo vedno en in isti rezultat … ne obstajata Sloveniji dveh hitrosti, kot so se pred časom izražali bolj poetično naravnani politiki. Obstajata Sloveniji dveh življenj. Ali še bolj plastično: če sedete na vlak v Zagorju ali v Trbovljah ali v Hrastniku, boste – kljub pregovornemu cijazenju slovenskih železnic – v pol ure glede na povprečni evropski BDP napredovali za 78 odstotkov. V Ljubljani na "štacijonu" boste izstopili nov človek. In še naprej – če živite v Zasavju in delate v Ljubljani, ste zadeli na loteriji, če pa je kdo, ki živi ravno obratno, se nam tak od srca smili …

Kaj smo hoteli v tem gozdu številk in statistike sploh povedati? Naš cilj je konkreten in narodnobuditeljski … Regionalne razlike v BDP na prebivalca niso "alarmantne" ali "nevzdržne", kot bi dejala in kot bo – če bo vprašanje prišlo na mizo – dejala politika. Potisnimo agendo še nekoliko dlje – te razlike ustvarjajo prvorazredne in drugorazredne državljane, ne pa nekakšne ideološko orientirane opazke.

Še več; v njih je mogoče najti celo elemente rasizma, da ne govorimo o tem, kako je ljubljanocentrizem poguben – tako za prestolnico samo kot za Slovenijo kot državo. Razvojne razlike med nami, pa jih lahko imenujemo kohezijske, statistične ali regionalne, so bolj boleče in bolj vsakdanje kot neke imaginarne in od politike podžigane razlike nastale globoko v devetnajstem stoletju.

In zdaj do začetnega vprašanja: čemu se tema o regionalnih razlikah v BDP na prebivalca ne bo pojavila na predvolilnih srečanjih? Odgovor je, kot rečeno, preprost, ker tema sama ni preprosta. Za zmanjšanje razlik je potrebno znanje, vizija, politična volja, predvsem pa srčna kultura in zavezanost dobremu – vse kategorije, o katerih v slovenski politični eliti ne vedo nič.