Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
Gibalo anket javnega mnenja je stara dobra človeška radovednost, ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
Resnici na ljubo, Plemenitega plemenita pobuda ni povsem originalna. Takšni predlogi se pojavijo vsakih nekaj let in do zdaj so bili večinsko še vedno označeni kot nesprejemljivi, saj so merjenja javnega mnenja, ki se specializirajo za podporo političnim strankam, menda redni in nujno potreben spremljevalec demokratičnih volitev.
Najprej in na začetku. Niti v analitičnem štabu naše skromne oddaje ni najti dovolj usposobljenih, ki bi razumeli zapleteno metodologijo anketiranja in obdelovanja pridobljenih rezultatov, saj sežemo le do osnovnih računskih operacij; skrivnosti modusov in median so nam žal nedostopne. In predvidevamo, da je s poslanci slovenske nacionalne stranke podobno. Tako ostaja neodgovorjeno, kaj je imel v mislih Zmago Jelinčič, ko je dejal, da so metode merjenja, s katerimi barantajo slovenski raziskovalci, zastarele. In ker nismo sposobni razumeti metodologije merjenj, nima smisla, da jih osiramo – zato se skupaj s poslanci SNS podajmo na nekoliko bolj domače in predvsem lažje razumljivo področje … ki je seveda časovno-prostorski paradoks.
Da se ne prestrašite preveč: pri "časovno-prostorskem paradoksu" gre v bistvu za scenarij filmske franšize "Nazaj v prihodnost", le da ga bomo mi zavajajoče in manipulativno prenesli v svet merjenj javnega mnenja.
Ankete, ali merjenja javnega mnenja podpore političnim strankam v prvi vrsti merijo, kaj se bo zgodilo na volitvah. Glavni argument in srž zakonskega predloga proti anketam je v tem primeru brez moči … Se pravi: ni pomembno, ali javno mnenje ankete samo merijo, ali pa ga tudi usmerjajo, oziroma celo manipulirajo z njim! Za nas je pomembno, kako je njihov rezultat projekcija dogodka v bližnji prihodnosti. Čisto po naključju je to rezultat volitev.
In zdaj k časovno-prostorskemu paradoksu. Kot se je zgodilo že večkrat, so bila merjenja sicer pravilna, napoved – rezultat, če hočete – pa napačen. Rečeno po domače: ankete so se zmotile … Po navadi je šlo narobe zaradi iracionalnega elementa v metodologiji, ki mu pravijo "taktično glasovanje", ko se, spet po domače, volivci odločajo za najmanjše zlo. A dejstvo ostaja, da je bil izid volitev že nekajkrat precej drugačen, kot je bil napovedan z merjenji pred tem.
Na tem mestu se namesto na metodologijo statističnega raziskovanja oprimo na metodologijo znanstvene fantastike oziroma časovno-prostorskega paradoksa.
Tako moramo ugotoviti, da ankete javnega mnenja ne obstajajo! S tem, ko v preteklosti napovedujejo dogodek v prihodnosti, ki se nato ne zgodi, zanikajo same sebe in zato v sedanjosti ne morejo obstajati. Povedano še bolj preprosto: ker živimo v sedanjosti, ki je nekoč bila prihodnost in je v takratni preteklosti neka anketa sedanji trenutek napačno napovedala, se je s tem zanikala in izničila ter kot anketa javnega mnenja danes ne bi mogla obstajati.
Ker pa ankete danes kljub temu obstajajo, se je v prostoru in času pojavilo očitno vzročno neskladje, ki lahko povzroči izginjanje celotnih strank, političnih grupacij in gibanj ne le s slovenskega političnega zemljevida, temveč iz vesolja kot takšnega … Tako Jelinčičeva stranka s predlogom o prepovedi anket v bistvu ne počne nič drugega, kot v prostor in čas vznaša red, ki bi posledično omogočil njihovi stranki, da bi še naprej sedela v parlamentu. Kar je po sedanjih anketah v prihodnosti povsem nemogoče.
Od zapletenih poenostavitev teoretske fizike pa k domačinski preprostosti človeške duše. Kaj poganja ankete javnega mnenja? Cinično bi dejali, da v času totalitarizma nismo imeli nobene takšne anketa, pa smo kljub vsemu vedeli, kdo bo zmagal na volitvah – danes pa je vse toliko bolj zapleteno. Ampak gibalo anket je stara dobra človeška radovednost. Ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast. Patološka radovednost, ki danes zahteva odgovor o spolu otroka nekaj minut po spočetju, ko se ravno delijo prve celice, je pripeljala tudi do bolestnega zanimanja, kako se bodo končale volitve. Ali gre za golo radovednost človeškega mesa, ki korenini v iskanju božičnega darila po vseh predalih, ali gre samo za previdnost vladajočih elit, ki si ne morejo privoščiti dramatičnega volilnega presenečenja, ne bo nikoli povsem odgovorjeno … A najmanj, kar drži, je to, da ankete zidajo temelje za vso predvolilno medijsko industrijo, ki je bomo v polnem zamahu deležni v naslednjem mesecu. Ankete so osnova in nujen predpogoj za predvolilno ljudsko rajanje!
Povedano še drugače; če bi Jelinčiču in somišljenikom uspelo ankete za pol leta pred volitvami prepovedati, bi bil prisiljen tako on kot tudi njegovi parlamentarni kolegi na predvolilnih soočenjih resnično povedati nekaj smiselnega.
753 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
Gibalo anket javnega mnenja je stara dobra človeška radovednost, ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
Resnici na ljubo, Plemenitega plemenita pobuda ni povsem originalna. Takšni predlogi se pojavijo vsakih nekaj let in do zdaj so bili večinsko še vedno označeni kot nesprejemljivi, saj so merjenja javnega mnenja, ki se specializirajo za podporo političnim strankam, menda redni in nujno potreben spremljevalec demokratičnih volitev.
Najprej in na začetku. Niti v analitičnem štabu naše skromne oddaje ni najti dovolj usposobljenih, ki bi razumeli zapleteno metodologijo anketiranja in obdelovanja pridobljenih rezultatov, saj sežemo le do osnovnih računskih operacij; skrivnosti modusov in median so nam žal nedostopne. In predvidevamo, da je s poslanci slovenske nacionalne stranke podobno. Tako ostaja neodgovorjeno, kaj je imel v mislih Zmago Jelinčič, ko je dejal, da so metode merjenja, s katerimi barantajo slovenski raziskovalci, zastarele. In ker nismo sposobni razumeti metodologije merjenj, nima smisla, da jih osiramo – zato se skupaj s poslanci SNS podajmo na nekoliko bolj domače in predvsem lažje razumljivo področje … ki je seveda časovno-prostorski paradoks.
Da se ne prestrašite preveč: pri "časovno-prostorskem paradoksu" gre v bistvu za scenarij filmske franšize "Nazaj v prihodnost", le da ga bomo mi zavajajoče in manipulativno prenesli v svet merjenj javnega mnenja.
Ankete, ali merjenja javnega mnenja podpore političnim strankam v prvi vrsti merijo, kaj se bo zgodilo na volitvah. Glavni argument in srž zakonskega predloga proti anketam je v tem primeru brez moči … Se pravi: ni pomembno, ali javno mnenje ankete samo merijo, ali pa ga tudi usmerjajo, oziroma celo manipulirajo z njim! Za nas je pomembno, kako je njihov rezultat projekcija dogodka v bližnji prihodnosti. Čisto po naključju je to rezultat volitev.
In zdaj k časovno-prostorskemu paradoksu. Kot se je zgodilo že večkrat, so bila merjenja sicer pravilna, napoved – rezultat, če hočete – pa napačen. Rečeno po domače: ankete so se zmotile … Po navadi je šlo narobe zaradi iracionalnega elementa v metodologiji, ki mu pravijo "taktično glasovanje", ko se, spet po domače, volivci odločajo za najmanjše zlo. A dejstvo ostaja, da je bil izid volitev že nekajkrat precej drugačen, kot je bil napovedan z merjenji pred tem.
Na tem mestu se namesto na metodologijo statističnega raziskovanja oprimo na metodologijo znanstvene fantastike oziroma časovno-prostorskega paradoksa.
Tako moramo ugotoviti, da ankete javnega mnenja ne obstajajo! S tem, ko v preteklosti napovedujejo dogodek v prihodnosti, ki se nato ne zgodi, zanikajo same sebe in zato v sedanjosti ne morejo obstajati. Povedano še bolj preprosto: ker živimo v sedanjosti, ki je nekoč bila prihodnost in je v takratni preteklosti neka anketa sedanji trenutek napačno napovedala, se je s tem zanikala in izničila ter kot anketa javnega mnenja danes ne bi mogla obstajati.
Ker pa ankete danes kljub temu obstajajo, se je v prostoru in času pojavilo očitno vzročno neskladje, ki lahko povzroči izginjanje celotnih strank, političnih grupacij in gibanj ne le s slovenskega političnega zemljevida, temveč iz vesolja kot takšnega … Tako Jelinčičeva stranka s predlogom o prepovedi anket v bistvu ne počne nič drugega, kot v prostor in čas vznaša red, ki bi posledično omogočil njihovi stranki, da bi še naprej sedela v parlamentu. Kar je po sedanjih anketah v prihodnosti povsem nemogoče.
Od zapletenih poenostavitev teoretske fizike pa k domačinski preprostosti človeške duše. Kaj poganja ankete javnega mnenja? Cinično bi dejali, da v času totalitarizma nismo imeli nobene takšne anketa, pa smo kljub vsemu vedeli, kdo bo zmagal na volitvah – danes pa je vse toliko bolj zapleteno. Ampak gibalo anket je stara dobra človeška radovednost. Ki se je v naši civilizaciji spremenila v pošast. Patološka radovednost, ki danes zahteva odgovor o spolu otroka nekaj minut po spočetju, ko se ravno delijo prve celice, je pripeljala tudi do bolestnega zanimanja, kako se bodo končale volitve. Ali gre za golo radovednost človeškega mesa, ki korenini v iskanju božičnega darila po vseh predalih, ali gre samo za previdnost vladajočih elit, ki si ne morejo privoščiti dramatičnega volilnega presenečenja, ne bo nikoli povsem odgovorjeno … A najmanj, kar drži, je to, da ankete zidajo temelje za vso predvolilno medijsko industrijo, ki je bomo v polnem zamahu deležni v naslednjem mesecu. Ankete so osnova in nujen predpogoj za predvolilno ljudsko rajanje!
Povedano še drugače; če bi Jelinčiču in somišljenikom uspelo ankete za pol leta pred volitvami prepovedati, bi bil prisiljen tako on kot tudi njegovi parlamentarni kolegi na predvolilnih soočenjih resnično povedati nekaj smiselnega.
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Neveljaven email naslov