Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva.
Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
Najprej okvir: ostarela kmetijca se je na obrobju Maribora dolgo trudila spremeniti namembnost svoje parcele oz. kmetije. Mesto je rastlo in njeno kmetijo je obdala moderna soseska, njeno zemljišče pa je še kar naprej ostajalo kmetijsko. Potem pa se je gospa, oz. njeni pooblaščenci odločila, da se bo vrnila k osnovni dejavnosti. H kmetovanju. Tako danes sredi sanj slovenskega višjega srednjega razreda domuje čreda prašičkov.
Gremo k živalim. Ker so ljubki krškopolci in ker so sredi urbanega okolja, ob tem pa so zadnje dneve medijsko izpostavljeni, javnost te živali ljubkovalno imenuje za "prašičke." V bistvu gre za prašiče, ko bodo ob letu spremenjeni v klobase in pečenke, bodo znani kot svinje.
Toliko o občutljivosti gosposkih duš in pragmatičnosti teh istih želodcev.
Zgodba je razburila ne le mariborsko javnost, saj se ta lahko poistoveti tako s trpečimi sosedi, kot z birokratskimi mlini borečo se gospo. Predvsem pa prašički, oziroma prašiči, oziroma svinje opozarjajo na nekaj, kar nas kot družbo tolče in zavira že zelo dolgo.
Prvi problem, na katerega s svinjskimi nogicami kažejo pujsi, je popolna impotentnost slovenskega birokratskega aparata. Po novinarskih navedbah se je gospa dolga leta trudila spremeniti kmetijsko zemljišče v gradbeno parcelo. Seveda bi s tem in s trenutno ceno kvadratnega metra zazidljivega zemljišča omogočila sebi in širšemu sorodstvu precejšnjo finančno injekcijo; kot priča zgodovina lokavosti slovenskega kmeta, pa gospa tudi ni tako zelo naivna, da bi prodala kmetijsko zemljišče prvemu nepremičninskemu mešetarju, ki bi ga nato z napol koruptivno akcijo spremenil v zazidljivega, prodal gradbenemu baronu in vsi v prehrambni verigi, razen naivne kmetice, bi si omastili brke. Toliko pa se je v vseh teh letih naučilo že tudi slovensko kmetstvo, da kmetijska zemlja da najboljši hektarski donos, če na njej zasadimo hiše.
Druga raven pujsologije na mariborskem obrobju pa je katastrofalno upravljanje s prostorom, ki se ga gremo v tej državi. Verjetno imamo strokovnjake, verjetno imamo ustanove, urade, ministrstva in državne sekretarje, ampak nesposobnost, korupcija in pohlep našo lepo deželo spreminjajo v urbanistično katastrofo. Mogoče najlepše se te težke obtožbe dajo videti med prenosi kolesarskih dirk, ko imamo priložnost iz ptičje perspektive spremljati urbanistično urejene in smiselne pokrajine centralne Evrope; med slovensko pentljo pa nam iz zraka kažejo sračje gnezdo – kakofonijo slogov, naselij, fasad, slemen, in vegave infrastrukture, za katero je odgovorno slovensko prostorsko načrtovanje. Naselja brez repa in glave, stara vaška, jedra prezidana s palisadami izdelkov iz oddaje "ambienti", socialistična blokovska naselja, elitne soseske in industrijski borati, ki si podajajo roke z obdelovalnimi površinami. Javno, presekano z zasebnim, in stereotip o neverjetni lepoti slovenske pokrajine, zaradi klientelno-birokratskega poseganja v prostor, postaja vse bolj mit.
Slovenska politika je neposredno odgovorna za to katastrofo. Pujsi sredi urbanega okolja so zgolj konec absurdne verižice, ki jo sestavljajo napačna odločitev za napačno odločitvijo in popuščanje za popuščanjem umeščanju v prostor, ki temelji na parcialnih interesih, korupciji in popolnem umanjkanju estetskega čuta.
Pa še o nečem govorijo mariborske svinje.
Vse stranke, ki dirkajo na tokratnih volitvah imajo visoko v svojih darilnih vrečah gradnjo stanovanj za mlade. Seveda v glavnem mislijo na gradnjo nekaj manj profitnih blokov v Ljubljani, kamor dre slovenska mladost, ki se nato za tistih nekaj neprofitnih kvadratov zakreditira do konca življenja.
Zato postavimo nekoliko drzno tezo, ki jo bodo seveda vsi politični dejavniki z gnusom zavrgli: "v Sloveniji ne potrebujemo zgraditi niti enega novega stanovanja več!"
Besna gradnja zadnjih treh desetletjih namiguje na to, da smo Slovenci v samostojnost stopili iz kolišč, blatnih koč in votlin predalpskega sveta. Resnica pa je, da smo Slovenci že pred osamosvojitvijo v glavnem nekje živeli. In to niti ne slabo. Gradnja zadnjih treh desetletij, po enostavnem vzročno-posledičnem premisleku sugerira na dejstvo, ki ga lahko opazi vsak, ki se zapelje po Sloveniji z odprtimi očmi: podeželje se prazni in praznih, zapuščenih in propadajočih stanovanjskih enot je izven bleščave prestolnice, kolikor hočete. V dokaz trditve z nekaj kliki preverite ceno recimo družinskih hiš, zgrajenih v sedemdesetih letih minulega stoletja … Lastniki, čemeči v domovih za ostarele, jih brez uspeha prodajajo za ceno, za katero si je moč v prestolnici privoščiti samo pet kvadratov sanitarnega vozla v eni elitnih novogradenj.
Zato je treba gledati na pujske in zasedeno kmetijsko zemljišče v mariborskem naselju Studenci kot na opomnik in na zadnji klic na pomoč, po katerem vpije slovenski prostor. Modra politika, katerakoli že, bo poskušala obrniti trend depopulacije slovenske province z zbližanjem pogojev za življenje med urbanim in ruralnim. Z vzpodbudami in s priznanjem, da je bilo storjenih mnogo napak, ampak tudi z zaobljubo, da je trend še mogoče obrniti in da je pokrajino še mogoče rešiti iz pohlepnih rok lokalnih zidarjev.
V nasprotnem prašiči kažejo mogočo bodočo prakso. Govedo na Fužinah, ovce sredi Kopra, kure nesnice v Kranju.
In seveda; koze in kozli na grajskem hribu, na strmem pobočju tik nad magistratom.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva.
Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
Najprej okvir: ostarela kmetijca se je na obrobju Maribora dolgo trudila spremeniti namembnost svoje parcele oz. kmetije. Mesto je rastlo in njeno kmetijo je obdala moderna soseska, njeno zemljišče pa je še kar naprej ostajalo kmetijsko. Potem pa se je gospa, oz. njeni pooblaščenci odločila, da se bo vrnila k osnovni dejavnosti. H kmetovanju. Tako danes sredi sanj slovenskega višjega srednjega razreda domuje čreda prašičkov.
Gremo k živalim. Ker so ljubki krškopolci in ker so sredi urbanega okolja, ob tem pa so zadnje dneve medijsko izpostavljeni, javnost te živali ljubkovalno imenuje za "prašičke." V bistvu gre za prašiče, ko bodo ob letu spremenjeni v klobase in pečenke, bodo znani kot svinje.
Toliko o občutljivosti gosposkih duš in pragmatičnosti teh istih želodcev.
Zgodba je razburila ne le mariborsko javnost, saj se ta lahko poistoveti tako s trpečimi sosedi, kot z birokratskimi mlini borečo se gospo. Predvsem pa prašički, oziroma prašiči, oziroma svinje opozarjajo na nekaj, kar nas kot družbo tolče in zavira že zelo dolgo.
Prvi problem, na katerega s svinjskimi nogicami kažejo pujsi, je popolna impotentnost slovenskega birokratskega aparata. Po novinarskih navedbah se je gospa dolga leta trudila spremeniti kmetijsko zemljišče v gradbeno parcelo. Seveda bi s tem in s trenutno ceno kvadratnega metra zazidljivega zemljišča omogočila sebi in širšemu sorodstvu precejšnjo finančno injekcijo; kot priča zgodovina lokavosti slovenskega kmeta, pa gospa tudi ni tako zelo naivna, da bi prodala kmetijsko zemljišče prvemu nepremičninskemu mešetarju, ki bi ga nato z napol koruptivno akcijo spremenil v zazidljivega, prodal gradbenemu baronu in vsi v prehrambni verigi, razen naivne kmetice, bi si omastili brke. Toliko pa se je v vseh teh letih naučilo že tudi slovensko kmetstvo, da kmetijska zemlja da najboljši hektarski donos, če na njej zasadimo hiše.
Druga raven pujsologije na mariborskem obrobju pa je katastrofalno upravljanje s prostorom, ki se ga gremo v tej državi. Verjetno imamo strokovnjake, verjetno imamo ustanove, urade, ministrstva in državne sekretarje, ampak nesposobnost, korupcija in pohlep našo lepo deželo spreminjajo v urbanistično katastrofo. Mogoče najlepše se te težke obtožbe dajo videti med prenosi kolesarskih dirk, ko imamo priložnost iz ptičje perspektive spremljati urbanistično urejene in smiselne pokrajine centralne Evrope; med slovensko pentljo pa nam iz zraka kažejo sračje gnezdo – kakofonijo slogov, naselij, fasad, slemen, in vegave infrastrukture, za katero je odgovorno slovensko prostorsko načrtovanje. Naselja brez repa in glave, stara vaška, jedra prezidana s palisadami izdelkov iz oddaje "ambienti", socialistična blokovska naselja, elitne soseske in industrijski borati, ki si podajajo roke z obdelovalnimi površinami. Javno, presekano z zasebnim, in stereotip o neverjetni lepoti slovenske pokrajine, zaradi klientelno-birokratskega poseganja v prostor, postaja vse bolj mit.
Slovenska politika je neposredno odgovorna za to katastrofo. Pujsi sredi urbanega okolja so zgolj konec absurdne verižice, ki jo sestavljajo napačna odločitev za napačno odločitvijo in popuščanje za popuščanjem umeščanju v prostor, ki temelji na parcialnih interesih, korupciji in popolnem umanjkanju estetskega čuta.
Pa še o nečem govorijo mariborske svinje.
Vse stranke, ki dirkajo na tokratnih volitvah imajo visoko v svojih darilnih vrečah gradnjo stanovanj za mlade. Seveda v glavnem mislijo na gradnjo nekaj manj profitnih blokov v Ljubljani, kamor dre slovenska mladost, ki se nato za tistih nekaj neprofitnih kvadratov zakreditira do konca življenja.
Zato postavimo nekoliko drzno tezo, ki jo bodo seveda vsi politični dejavniki z gnusom zavrgli: "v Sloveniji ne potrebujemo zgraditi niti enega novega stanovanja več!"
Besna gradnja zadnjih treh desetletjih namiguje na to, da smo Slovenci v samostojnost stopili iz kolišč, blatnih koč in votlin predalpskega sveta. Resnica pa je, da smo Slovenci že pred osamosvojitvijo v glavnem nekje živeli. In to niti ne slabo. Gradnja zadnjih treh desetletij, po enostavnem vzročno-posledičnem premisleku sugerira na dejstvo, ki ga lahko opazi vsak, ki se zapelje po Sloveniji z odprtimi očmi: podeželje se prazni in praznih, zapuščenih in propadajočih stanovanjskih enot je izven bleščave prestolnice, kolikor hočete. V dokaz trditve z nekaj kliki preverite ceno recimo družinskih hiš, zgrajenih v sedemdesetih letih minulega stoletja … Lastniki, čemeči v domovih za ostarele, jih brez uspeha prodajajo za ceno, za katero si je moč v prestolnici privoščiti samo pet kvadratov sanitarnega vozla v eni elitnih novogradenj.
Zato je treba gledati na pujske in zasedeno kmetijsko zemljišče v mariborskem naselju Studenci kot na opomnik in na zadnji klic na pomoč, po katerem vpije slovenski prostor. Modra politika, katerakoli že, bo poskušala obrniti trend depopulacije slovenske province z zbližanjem pogojev za življenje med urbanim in ruralnim. Z vzpodbudami in s priznanjem, da je bilo storjenih mnogo napak, ampak tudi z zaobljubo, da je trend še mogoče obrniti in da je pokrajino še mogoče rešiti iz pohlepnih rok lokalnih zidarjev.
V nasprotnem prašiči kažejo mogočo bodočo prakso. Govedo na Fužinah, ovce sredi Kopra, kure nesnice v Kranju.
In seveda; koze in kozli na grajskem hribu, na strmem pobočju tik nad magistratom.
Ob zadnjem razburjenju, ki ga je povzročil domotožni predsednik republike, še nekaj hitrih, površnih in brez dvoma napačnih ugotovitev z naše strani.
Ob velikem navdušenju redkih poslušalcev nadaljujemo s pamfletom o zdravniški stavki.
Novinarji smo imeli te dni lep festival, delno sicer imenovan tujejezično, a v slovenskem delu njegovo ime sporoča: »Naprej!« Na njem se novinarji v glavnem pogovarjajo o tem, zakaj gredo mediji nazaj.
Ko smo dobili z ustavo zagotovljeno pravico do pitne vode, pitna voda ni dobila nič.
Naša skromna in od vseh prezrta oddaja danes delno užaljeno ugotavlja, kako je Trumpovo zmago pričakovala in napovedovala, sploh pa je pred nekaj meseci že poudarila potrebo po vključitvi Melanije v slovensko politično življenje.
Čeprav je od dogodka minilo že nekaj dni, so šele zadnja spoznanja potrdila, da si zaplet na ljubljanskem maratonu zasluži tudi pozornost teorije.
Če se hočemo počutiti vsaj malo praznično, moramo ugotoviti, da manjkajo bistvene stvari, ki na Slovenskem praznik naredijo prazničen. Ni prostega dneva, ni piknikov in trgovine so odprte. Edino, kar se nam zna zgoditi, bo kakšen nagovor in obvezna televizijska proslava.
Drugi tir, tretja razvojna os ... Takoj, ko slovenski infrastrukturni projekt dobi števnik, je praktično propadel.
Tedenska glosa Marka Radmiloviča, tokrat o nenavadno visoki priljubljenosti premierja Mira Cerarja.
Preživimo nekaj naslednjih minut v družbi trenutno najbolj popularnih kletvic. Še opozorilo: Katerokoli kletvico boste v tem programu slišali, ne bo prvič izrečena na valovih nacionalnega radia. Ker gre za reprize, jih tako lahko razumemo kot interpretacije izključno v izobraževalne in informativne namene.
Danes pa o jugonostalgiji. Pa ne o staromodni, zlajnani in nikoli docela pojasnjeni jugonostalgiji.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Tedenska glosa Marka Radmiloviča se vrača po poletju. In prav slednjega je vzel pod drobnogled.
Neveljaven email naslov