Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.

Od evrosonga do sestavljanja vlade

Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.

Na pravkar končani vseevropski veliki maši popularnih melodij obstajata dva režima ocenjevanja. Prvi so strokovne žirije, drugi pa je glasovanje splošne populacije. Posplošeno rečeno gre za strokovnjake proti demokraciji. In redno se dogaja, da se glasovanji obeh teles dramatično razlikujeta. Glede evrosonga vzkliknemo: "Hvala bogu, za demokracijo!" Kajti strokovne žirije, slovenska recimo, so namenjale najvišje število točk glasbenim stvaritvam, med katerimi so izvajalci popevali v povsem napačnih tonskih razmerjih. Da o sporočilnosti, sodobnosti in izvirnosti teh skladb sploh ne govorimo. Kot rečeno, je na srečo demokratični glasovalni stroj nato postavil stvari na svoje mesto in če smo povsem konkretni: Ukrajina ni zmagala, kot napačno navajajo režimski mediji in televizijski komentatorji, ker bi Evropa poskušala biti solidarna z Ukrajino, ampak ker je imela daleč najboljši komad, kot se reče. Sodoben, izviren in poveden. Ob bok se mu je lahko postavila le še srbska pesem, ki je pa sploh presegala običajne gabarite popevkanja in se je odpravila na poljane konceptualnega izražanja, kar pa je bilo za evropske strokovne komisije absolutno prezahtevno. Tako v prenesenem kot v konkretnem pomenu besede lahko kvalificirano zatrdimo: "Evropski glasbeni strokovnjaki, slovenski med njimi, nimajo posluha!" Hvala bogu, kot rečeno, za evropsko popularno glasbeno demokracijo.

In zdaj od banalnega k bistvenemu.
Te dni sestavljamo novo slovensko vlado. Demokratični ustroj je svoje povedal na volitvah, zdaj je na vrsti bodoči, najverjetnejši in skoraj gotovi mandatar. Odloča se med istima principoma kot evropska popularna glasba: "Ali bo v vladi uporabil kandidate, kot jih je sugeriral volilni rezultat, ali pa bo podprl kandidate, ki jih predlaga stroka?"

Poglejmo si to dilemo na primeru bodočega, najverjetnejšega in skoraj gotovega ministra za obrambo Marjana Šarca. Demokratične okoliščine mu niso naklonjene. Vseljudsko glasovanje je odločilo, da naj bo umaknjen iz okolja – kot bi rekli stari – "res publice!" Ampak so se strokovnjaki za politični marketing odločili drugače in nekdanji premier postaja obrambni minister.
Kaj to natančno pomeni?

Kot je nemudoma ugotovil humorni genij slovenskega naroda, je njegova edina vojaška referenca metanje puške v koruzo. Kar je podobna raven vojaškega znanja, kot jo je premogel odhajajoči obrambni minister. Ampak glede na to, da je metanje orožja v dalj sicer spoštovana vojaška panoga z dolgo tradicijo, mnogi dezerterji pa so si s tem pridobili večno slavo, se zdi, da zna biti to za vodenje obrambnega resorja le nekoliko premalo.

Kar se ob najverjetnejšem, bodočem in skoraj gotovem imenovanju sprašuje javnost, ki je prepoznala najboljšo pesem na festivalu, tako da prepozna tudi vprašljivega obrambnega ministra, je naslednje: "Ali je slab obrambni minister za slovensko obrambo dobra ali slaba novica?"

Na tem mestu žal trčimo ob enak kleč, ki razdira tudi enotno glasovanje o najboljši popevki –osebne preference. Hočemo povedati naslednje; za vse tiste, ki menijo, da so vzdrževanje slovenske vojske, nakupi orožja, orožarske afere, vohunske afere, vojaški špiclji za vsakim vogalom, pošvedrani čevlji in udinjanje NATU povsem nepotrebni in celo škodljivi za psiho-fizično kondicijo slovenskega naroda, je Šarec na obrambnem ministrstvu dobra novica. Ker kako češ drugače zapraviti vojsko, kot tako, da ji dodeliš vprašljivo vodstvo.
Po drugi strani pa imamo tudi sodržavljane, ki menijo, da je obrambni sektor pomemben; da v njem ni samo vojske, temveč tudi nekatere civilnodružbene organizacije, pa da je to pomemben sektor, v katerega spada tudi civilna zaščita ipd. Za vse tiste je vprašljivo vodenje ministrstva seveda razumljeno kot nacionalna katastrofa.

Ko so strokovnjaki torej izračunali, da so politični dobitki združevanja liberalnega prostora pomembnejši od še enega vprašljivega mandata na vrhu obrambnega resorja, so dosegli novo zmago nad demokratično izraženo voljo. V bolj enostavnem okolju panevropskega popevkarskega festivala bi to pomenilo, da so ljudje sicer izbrali Ukrajino, zmagala pa je Velika Britanija. Namesto iskrenosti, izražene sodobno, a v okvirjih nacionalne melodične tradicije, bi zmagal vesoljski mojster falzeta …
… Kot se bo v kratkem zgodilo na slovenskem obrambnem ministrstvu.