Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.

Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli

Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.

Ob smrti, kot se to spodobi in je pravično, si sledijo velike besede velikih ljudi, ki opozarjajo na pokojnikovo vlogo v kolektivnem spominu Slovencev. Deležni smo tudi nekaj velikih besed majhnih ljudi, a na splošno velja, da se je javnost od pisatelja poslovila dostojno in pietetno.
Obstaja pa manjša in neprijetna podrobnost … Javnost in posamezniki, ki so spominu na pisatelja namenili ob slovesu toliko lepih in vznesenih pridevnikov, pravzaprav sploh ne vedo, o čem govorijo.

Potopimo se v absurd časa, predvsem pa vpokličimo resnico, ki jo je Pahor tako čudovito ubesedil.

V Sloveniji imamo institut, ki se imenuje knjižnično nadomestilo. Gre za statistični števec knjižničnih izposoj, na osnovi katerega nato živeči avtorji dobijo finančno nadomestilo za izposojo njihovih del v javnih knjižnicah. Mimogrede in nevezani na temo; po navadi so bili slovenskim avtorjem ti skromni fičniki od Javne agencije za knjigo izplačani nekje na začetku pomladi, odkar je JAK prevzel večnamenski gospodinjski aparat Dimitrij Rupel, pa je letošnje izplačilo še daleč na proračunskem obzorju. Kakorkoli …

… Tečnoba gre – predvsem zaradi pietete in občudovanja do tržaškega pisatelja – pregledati statistiko izposoje njegovih del. Človek bi pričakoval, da bo glede na vznesenost ob slovesu branost njegove literature izjemno visoka. A je ravno nasprotno. Branost je sramotno nizka. V letošnjem letu si je do današnjega dne dela iz Pahorjevega opusa izposodilo 594 bralcev. Od tega na Nekropolo odpade 150 izposoj. V celotnem lanskem letu smo si Pahorjeva dela izposodili 2400-krat, od tega je Nekropolo prebralo kakšnih 800 Slovencev. Seveda upoštevajoč le bralce javnih knjižnic, ki pa so na Slovenskem, kjer si knjige izposojamo in ne kupujemo, vsaj večinsko bralsko telo.

Če neprimerno in skoraj absurdno poenostavimo; glede na to, da smo Borisa Pahorja kot avtorja spoznali šele v začetku devetdesetih let preteklega stoletja in če predpostavimo, da na leto zmoremo dva tisoč njegovih izposoj, je do danes vsakega Slovenca doseglo 0,03 Pahorjeve knjige, ali še drugače: kot pisatelja Pahorja poznajo samo trije odstotki Slovencev.
Da te številke damo v perspektivo, povejmo, da je lansko prvo mesto pri izposojah dosegla priljubljena mladinska pisateljica pri 54.932 izposojah, priljubljen pisec kriminalk jih je imel cca 40.600, priljubljen pisec slovenskih večernic pa 38.349, če naštejemo samo velikane slovenskega Parnasa.

Pahor se je lani uvrstil na 110. mesto najbolj izposojanih slovenskih pisateljev, pred njega pa so se uvrstili pisci najbolj neverjetnih literarnih žanrov in pisci najneverjetnejšega literarnega dometa.

Zdaj hitimo povedati to, za kar se že dviguje pravičniški prst; branost nikakor ni kategorija, po kateri bi cenili umetnika. Še več; razširjenost in priljubljenost določenega umetniškega dela bodi avtorju, tako kulturni elitizem naših časov, bolj v škodo, kakor v slavo.
Ampak nekaj pa vsekakor zmoti. Ker avtorja dokazljivo in črno na belem ne beremo in nismo brali – čemu se potem pretvarjamo, da smo ga poznali?

Po krajšem premisleku si upamo zatrditi, da smo našli odgovor. Mož je svoje poglede na svet pogosto in rad delil z javnostjo. Dolgoživost je med Slovenci tako ali tako izjemno priljubljena zaradi dolgoživosti same – spomnimo se samo Leona Štuklja. Ob dolgoživosti pa smo avtomatsko menili, da so kratki izseki, modre misli in časopisni ter televizijski intervjuji to, kar Pahor je!

A narod, ki pravi, kako ceni in neguje svoje literate, bi moral vedeti, da v resnici ni tako. Ne glede kako govorljiv, artikuliran in moder je pisatelj, ne glede na to, kako rad se odzove vsakemu povabilu, vsaki predstavitvi in vsaki okrogli mizi, bistvo pisatelja je vedno skrito med platnicami. Šele tam pisatelj postane bistvo! To, kar od njega pricurlja v javnost, je samo refleksija.

Tako smo se kot narod le še enkrat več osmešili. Ne bomo trdili, da nekrologi prihajajo izpod peres ljudi, ki ga niso brali; a kolektivno smo ga kot avtorja spregledali in zato dolgovezimo, medtem ko ga objokujemo. Vsaj to bi lahko človeku, ki se je do zadnjega diha boril za resnico, prihranili.