Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Prvo poglavje.
SOVO bi morala nova vlada preimenovati ali pa zamenjati vse tam zaposlene. Ne da bi bilo z njimi kaj narobe, a splošno priznan pernati simbol morosti nima mnogo skupnega z intelektualno realnostjo slovenskih obveščevalcev.
Drugo poglavje
Špiclji imajo dolgo zgodovino brisanja in uničevanj podatkov. Že v egipčanski kulturi so obveščevalci goltali papirus, v srednjem veku pa so podatke zaupne narave tako spretno skrivali, da smo šele te dni našli sledove takrat zaupne slovenščine v svetokriškem rokopisu. Ker so golobi dolga leta prenašali zaupne podatke, so danes tako osovraženi in še bi lahko naštevali.
Za nas je pomembno, da so se enake težnje obdržale tudi v digitalni vlogi. Ker je večina podatkov v sodobnosti spravljena digitalno, je treba, ko se jih hočemo znebiti, pač uničiti nosilce ali platforme, na katerih so ti podatki zapisani.
Posebna enota Sove korenini že daleč nazaj v revolucionarni preteklosti, ko so imeli uničevalci podatkov za svoj emblem prisvojena srp in kladivo. Nato so se srpa rešili in na mesto njega na grb inštalirali kopalno kad. Tako se danes na rokavih uničevalcev vladnih računalnikov in mobilnih telefonov bleščita kopalna kad in kladivo.
Kopalna kad je prva izbira uničevalcev podatkov. Strokovno uničenje prenosnika ali mobilnega telefona poteka tako, da obveščevalec po navadi v najeti hotelski sobi napolni kad do vrha, nato pa vanjo zmeče službene računalnike. Ti vode na prenašajo preveč dobro; po strokovnem postopku, ki traja nekje do dveh minut, enako naredi še z mobilnim telefoni.
Drugo uničenje pa je s kladivom. Gre bolj za tradicijo, za nostalgijo, ki pa jo v Sovi skrbno negujejo. Uničenje je še vedno zelo strokovno in temeljito, le da zahteva nekaj več fizičnega napora. Tako da na dan uničenja strokovnjaki Sove dobijo za malico maksimalno dozo proteinov – po navadi so takrat na jedilniku čufte.
Pri tej metodi agent Sove vzame od dva do štiri kilograme težko kladivo in z njim nekje do tri minute udriha po napravi. Metoda se tako simbolno kot praktično napaja iz prelomnega oglasa za naprave Apple iz leta 1984, kjer dekle v športni opremi razsuje Velikega brata.
Obstaja sicer še nekaj alternativnih možnosti uničenja digitalnih nosilcev podatkov, ki pa jih v naši agenciji skoraj ne uporabljajo; predvsem zato, ker pri nas ni dovolj visokih stavb in mlinov za kovine.
Ko smo opisali metodologijo strokovnega uničenja vladnih računalnikov in mobilnih telefonov, se moramo kot davkoplačevalci vprašati: "Zakaj?" Takoj zatem se moramo vprašati še: "Čemu?"
Nekaj malega vedenja o računalnikih smo pridobili na računalniškem oddelku, ki deluje v okvirjih naše skromne redakcije. Skoraj vse naprave imajo danes učinkovit izbris starih podatkov. V računalništvu se temu reče "formatiranje" in postopek je star prav toliko kot prvi diski in še pred njimi diskete. Mogoče se najde kdo, ki bo trdil, da lahko hudobni ruski hekerji tudi formatirane podatke ponovno vzpostavijo v izvorno obliko, ampak gre za lov mačke z mišjo. Brisalci podatkov oziroma prepisovalci podatkov so nekajkrat bolj učinkoviti kot tisti, ki bi se trudili te podatke ponovno vzpostaviti. Če pa že, je vedno mogoče samo odstraniti nosilec podatkov iz naprave, vanj inštalirati vladno nedolžnega, starega pa potopiti v kopalno kad ali razbiti s kladivom.
In zdaj odgovor na drugo vprašanje, ki se je glasilo: "Čemu?"
Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?
V zadnjem času je prišlo na dan nekaj interne komunikacije vladnih uslužbencev. Mislimo na razkritje medijev o korupcijskih aferah pri nabavi zaščitne opreme med pandemijo. Ob novinarskih razkritjih pa postane nuja razbijati mobilne telefone in računalnike veliko bolj razumljiva. Naša oddaja, ki je družbeno analitična, se seveda ne bo spuščala v analizo korupcijskih tveganj in pravnih posledic, lahko pa ocenimo raven komunikacije. Ki je v objavljenih elektronskih sporočilih na ravni predmestnega bifeja v petek ob dvajseti uri, ko prazno čvekanje, nakladanje in obrekovanje dosežejo višek, tik preden začnejo iz sosednjih blokov klicariti razjarjene žene. Raven komunikacije je sramotna za predstavnike oblasti, za ministre in za osebe, s katerimi so bili ti v stiku. Ker predvidevamo, da so prenosniki in mobilni telefoni predstavnikov prejšnje vlade polni takšnih neslanosti, privatnosti, svete preproščine, latovščine in poenostavljanja, je menda res edino pravilno, da jih strokovnjaki Sove razbijejo s kladivom. Janševa vlada je kot kolektivni organ vodenja že zdavnaj izgubila kredibilnost, zdaj pa bodo njeni člani izgubili kredibilnost še kot ljudje.
Kar pa seveda ne pomeni, da Sova ne bo čez leto ali dve iz čiste nuje razbijala elektronskih naprav ministrov sedanje vlade.
Pa še ob koncu … Ko je prišla epidemija, smo po tej državi z lučjo iskali elektronske pripomočke, ki bi otrokom omogočili šolanje od doma. Ogromno število slovenskih otrok si pri pouku še danes pomaga z računalniki, pod katerimi je treba zakuriti v kotlu, da se čez nekaj ur vzpostavijo za primerno delovanje. Poteza, kjer – predvidevamo – kakovostne in nove naprave uničujejo, se zdi brutalno cinična.
In če ima Sova te protokole resnično zapisane v svojih internih aktih, jih je lahko v dno duše sram. Ker nekega dne bodo tam zaposleni špiclji kljub omejeni domišljiji pogruntali, da smo največja zbirka podatkov pravzaprav ljudje. In bodo vzeli kladiva v roke.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Prvo poglavje.
SOVO bi morala nova vlada preimenovati ali pa zamenjati vse tam zaposlene. Ne da bi bilo z njimi kaj narobe, a splošno priznan pernati simbol morosti nima mnogo skupnega z intelektualno realnostjo slovenskih obveščevalcev.
Drugo poglavje
Špiclji imajo dolgo zgodovino brisanja in uničevanj podatkov. Že v egipčanski kulturi so obveščevalci goltali papirus, v srednjem veku pa so podatke zaupne narave tako spretno skrivali, da smo šele te dni našli sledove takrat zaupne slovenščine v svetokriškem rokopisu. Ker so golobi dolga leta prenašali zaupne podatke, so danes tako osovraženi in še bi lahko naštevali.
Za nas je pomembno, da so se enake težnje obdržale tudi v digitalni vlogi. Ker je večina podatkov v sodobnosti spravljena digitalno, je treba, ko se jih hočemo znebiti, pač uničiti nosilce ali platforme, na katerih so ti podatki zapisani.
Posebna enota Sove korenini že daleč nazaj v revolucionarni preteklosti, ko so imeli uničevalci podatkov za svoj emblem prisvojena srp in kladivo. Nato so se srpa rešili in na mesto njega na grb inštalirali kopalno kad. Tako se danes na rokavih uničevalcev vladnih računalnikov in mobilnih telefonov bleščita kopalna kad in kladivo.
Kopalna kad je prva izbira uničevalcev podatkov. Strokovno uničenje prenosnika ali mobilnega telefona poteka tako, da obveščevalec po navadi v najeti hotelski sobi napolni kad do vrha, nato pa vanjo zmeče službene računalnike. Ti vode na prenašajo preveč dobro; po strokovnem postopku, ki traja nekje do dveh minut, enako naredi še z mobilnim telefoni.
Drugo uničenje pa je s kladivom. Gre bolj za tradicijo, za nostalgijo, ki pa jo v Sovi skrbno negujejo. Uničenje je še vedno zelo strokovno in temeljito, le da zahteva nekaj več fizičnega napora. Tako da na dan uničenja strokovnjaki Sove dobijo za malico maksimalno dozo proteinov – po navadi so takrat na jedilniku čufte.
Pri tej metodi agent Sove vzame od dva do štiri kilograme težko kladivo in z njim nekje do tri minute udriha po napravi. Metoda se tako simbolno kot praktično napaja iz prelomnega oglasa za naprave Apple iz leta 1984, kjer dekle v športni opremi razsuje Velikega brata.
Obstaja sicer še nekaj alternativnih možnosti uničenja digitalnih nosilcev podatkov, ki pa jih v naši agenciji skoraj ne uporabljajo; predvsem zato, ker pri nas ni dovolj visokih stavb in mlinov za kovine.
Ko smo opisali metodologijo strokovnega uničenja vladnih računalnikov in mobilnih telefonov, se moramo kot davkoplačevalci vprašati: "Zakaj?" Takoj zatem se moramo vprašati še: "Čemu?"
Nekaj malega vedenja o računalnikih smo pridobili na računalniškem oddelku, ki deluje v okvirjih naše skromne redakcije. Skoraj vse naprave imajo danes učinkovit izbris starih podatkov. V računalništvu se temu reče "formatiranje" in postopek je star prav toliko kot prvi diski in še pred njimi diskete. Mogoče se najde kdo, ki bo trdil, da lahko hudobni ruski hekerji tudi formatirane podatke ponovno vzpostavijo v izvorno obliko, ampak gre za lov mačke z mišjo. Brisalci podatkov oziroma prepisovalci podatkov so nekajkrat bolj učinkoviti kot tisti, ki bi se trudili te podatke ponovno vzpostaviti. Če pa že, je vedno mogoče samo odstraniti nosilec podatkov iz naprave, vanj inštalirati vladno nedolžnega, starega pa potopiti v kopalno kad ali razbiti s kladivom.
In zdaj odgovor na drugo vprašanje, ki se je glasilo: "Čemu?"
Čemu strokovno uničevati prekrasne nove računalnike in mobilne telefone?
V zadnjem času je prišlo na dan nekaj interne komunikacije vladnih uslužbencev. Mislimo na razkritje medijev o korupcijskih aferah pri nabavi zaščitne opreme med pandemijo. Ob novinarskih razkritjih pa postane nuja razbijati mobilne telefone in računalnike veliko bolj razumljiva. Naša oddaja, ki je družbeno analitična, se seveda ne bo spuščala v analizo korupcijskih tveganj in pravnih posledic, lahko pa ocenimo raven komunikacije. Ki je v objavljenih elektronskih sporočilih na ravni predmestnega bifeja v petek ob dvajseti uri, ko prazno čvekanje, nakladanje in obrekovanje dosežejo višek, tik preden začnejo iz sosednjih blokov klicariti razjarjene žene. Raven komunikacije je sramotna za predstavnike oblasti, za ministre in za osebe, s katerimi so bili ti v stiku. Ker predvidevamo, da so prenosniki in mobilni telefoni predstavnikov prejšnje vlade polni takšnih neslanosti, privatnosti, svete preproščine, latovščine in poenostavljanja, je menda res edino pravilno, da jih strokovnjaki Sove razbijejo s kladivom. Janševa vlada je kot kolektivni organ vodenja že zdavnaj izgubila kredibilnost, zdaj pa bodo njeni člani izgubili kredibilnost še kot ljudje.
Kar pa seveda ne pomeni, da Sova ne bo čez leto ali dve iz čiste nuje razbijala elektronskih naprav ministrov sedanje vlade.
Pa še ob koncu … Ko je prišla epidemija, smo po tej državi z lučjo iskali elektronske pripomočke, ki bi otrokom omogočili šolanje od doma. Ogromno število slovenskih otrok si pri pouku še danes pomaga z računalniki, pod katerimi je treba zakuriti v kotlu, da se čez nekaj ur vzpostavijo za primerno delovanje. Poteza, kjer – predvidevamo – kakovostne in nove naprave uničujejo, se zdi brutalno cinična.
In če ima Sova te protokole resnično zapisane v svojih internih aktih, jih je lahko v dno duše sram. Ker nekega dne bodo tam zaposleni špiclji kljub omejeni domišljiji pogruntali, da smo največja zbirka podatkov pravzaprav ljudje. In bodo vzeli kladiva v roke.
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov